Oba časopisa sta ugotovila, da je življenje v času vlade Janeza Janše boljše. Eden za drugim so bili v prejšnjih številkah obeh časopisov objavljeni članki o domnevnem vplivu političnih strank levega spektra na sindikate ter na civilno družbo, o povezavi med levimi strankami in pivovarjem Boškom Šrotom ter o tem, da je informacijska pooblaščenka uradu za varstvo konkurence (UVK) preprečila izvajanje preiskovalnih postopkov v trgovskih podjetjih. Minuli teden sta oba časopisa objavila intervju s finančnim ministrom Andrejem Bajukom. Ali sta časopisa, ki opazno favorizirata vladno opcijo, sestavljajo pa ju v novinarskih krogih skoraj izključno neznana imena, uredniško povezana, nam ni uspelo izvedeti, saj urednika obeh medijev v zadnjih dneh nista bila dosegljiva. Ekspres, kot je navedeno v kolofonu, ureja nekdanja pevka in televizijska voditeljica Barbara Smisl, Slovenski tednik pa nekdanji direktor časopisa Demokracija Andrej Lasbaher.

Urednik Demokracije Metod Berlec nam je včeraj po telefonu zatrdil, da ekip, ki sestavljata oba brezplačnika, z izjemo Lasbaherja, ne pozna, in pripomnil, da ne ve, "kdo stoji za časopisoma". Ekspresova in Tednikova svojevrstna interpretacija politične scene, ki spominja na slog Demokracije, Berleca ne skrbi, saj se mu zdi konkurenca koristna. "Oba časopisa sta desno usmerjena, uporabljata grob stil za obračunavanje z vsemi, kar pa je navsezadnje značilno za rumeni tisk," ocenjuje dr. Matevž Tomšič s Fakultete za uporabne družbene študije.

Da ga ne sestavljajo znana novinarska imena, se Tomšiču ne zdi pomembno, saj ocenjuje, da za bralce brezplačnikov novinarsko ime ni posebno pomembno. Opozarja, da sta širši javnosti vendarle znana dva Ekspresova avtorja, sociolog dr. Matej Makarovič ter pisatelj Drago Jančar. Ta je v v Ekspresu objavil komentar slovenske medijske sfere, ki je bil pred tem že objavljen v Novi reviji. V njem je izrazil prepričanje, da novinarji vse bolj sledijo pravilu "opljuvan in javno osramočen človek je dober članek". Kot nam je pojasnil po telefonu, Ekspresa še ni bral, zato ga ne more oceniti. Tekst je uredništvu posredoval na prošnjo "prijatelja".

Matej Makarovič, ki v Ekspresu objavlja redno kolumno, zatrjuje, da ekipe, ki sestavlja časopis, ne pozna, z urednico pa komunicira zgolj prek elektronske pošte. "Tudi jaz domnevam, da gre pri piscih za mlajše in še neuveljavljene avtorje, kar seveda sploh ni slabo. Zakaj ne bi bil medijski prostor odprt za nova imena?" je zapisal v elektronskem sporočilu. "Prepričan sem, da ime avtorja ni jamstvo za kredibilnost. V tradicionalnih družbah je pomembno predvsem to, kdo je nekaj povedal, v modernih pa, kaj je bilo povedano. Zanašati se je treba na težo argumentov, ne pa avtoriteto konkretnih oseb." Značilnost ključnih notranjepolitičnih zapisov v obeh brezplačnikih, z izjemo intervjujev, je, da so obenem sestavljeni skoraj povsem brez citiranja virov oziroma sogovornikov, kar argumente še dodatno razbremenjuje in lahko neovirano podpirajo sami sebe.

"Postavlja se vprašanje, koliko avtorjev, ki objavljajo v obeh brezplačnikih, v resnici obstaja in kateri med njimi so zgolj psevdonimi," se sprašuje dr. Marko Milosavljevič s katedre za novinarstvo na FDV. "Gre res za novinarje ali pa se za imeni skrivajo predstavniki političnih strank, ki v javno debato umeščajo svoje teme?" Milosavljevič meni, da oba brezplačnika predstavljata "radikalen padec novinarskih standardov", kakršnega s pojavom brezplačnikov pred tem še nismo doživeli.