Tako je Blair leta 1997 na letni konferenci laburistične stranke v Brightonu dejal: »Danes si želim zastaviti ambiciozen cilj za to državo. Da ne bomo nič manj kot vzorna država 21. stoletja, svetilnik sveta.« Janša pa je na proslavi ob dnevu državnosti ugotovil: »Danes si lahko bolj kot kadar koli prej zastavimo velike cilje za prihodnost. Ne želimo biti nič manj kot ena najuspešnejših držav na svetu. Eden svetilnikov 21. stoletja.«

»To pomeni poseči globoko v bogastvo britanskega značaja. Ustvarjalen, sočuten, zazrt v prihodnost. Stare britanske vrednote, a nova britanska samozavest,« je nadaljeval Blair. »Na poti k temu cilju bomo posegli po najboljšem, kar je v našem narodnem značaju. Tudi če se je v preteklosti ponekod skrilo še tako globoko. Ustvarjalnost. Delavnost. Podjetnost. Predanost. Pravičnost. Odprtost. Strpnost. Poštenje. Solidarnost. Stare slovenske vrednote. Nova slovenska samozavest,« je prepisal Janša.

In če je Blair ugotavljal: »Nikoli ne bomo največji. Verjetno nikoli ne bomo najmočnejši. Lahko pa smo najboljši,« je Janša ponovil: »Nikoli ne bomo največji, nikoli ne bomo najmočnejši. Lahko pa smo najboljši.« In prav za slednjo (Blairovo) misel, so bralci Večera Janšo nagradili z bobom leta, ki ga kljub ugotovljenemu plagiatorstvu – očitno ne bo vrnil.

Kot so sporočili iz premierjevega kabineta, Blairov in Janšev govor sicer vsebujeta nekaj stavkov, ki se morda komu zdijo podobni, vendar pa gre za misli in besedne zveze, ki jih državniki ob takšnih in drugačnih priložnostih večkrat uporabijo. Ne nazadnje tudi izjava nekdanjega predsednika republike: »Nikoli več ne bo tako, kot je bilo«, ni bila prvič izrečena v času slovenske osamosvojitve, temveč jo je v začetku prejšnjega stoletja izrekel nekdanji ljubljanski župan Ivan Hribar. »Govorjenje o intelektualni kraji pa je v omenjenem primeru skrajno pretirano in privlečeno za lase,« so prepričani v Janševem kabinetu. Na vprašanje, ali je bil avtor govora Janša sam, pa včeraj odgovora nismo dobili, so pa za Mladino pojasnili, da premier pogosto govori prosto, v preostalih primerih pa si govore pretežno piše sam.

Zanimivo je, da naši politiki vsi po vrsti zatrjujejo, da si govore pišejo sami. Tako zatrjujejo v uradu predsednika države Danila Türka pa pri prvaku SD Borutu Pahorju. Prvak Zares Gregor Golobič pravi, da mu govore ne pišejo drugi, niti jih v celoti ne izpiše sam, temveč si pripravi le alineje. Da so mu pomagali pri pisanju govorov, ob zelo pomembnih dogodkih pa so najeli tudi zunanje pisce, so nam potrdili nekateri nekdanji sodelavci bivšega predsednika vlade Toneta Ropa. Predsednica LDS Katarina Kresal pa nam je priznala, da se ob pomembnejših govorih posvetuje z direktorje agencije Korpus Stojanom Pelkom, »ki je tudi sicer del naše ekipe«.

In kaj Stojan Pelko meni o omenjenem govoru Janeza Janše? Po njegovih besedah je evidentno, da je šlo za plagiat, kar je nesprejemljivo. Pelko sicer poudarja, da morajo tisti, ki se s pisanjem govorov ukvarjajo, spremljati, kako to počnejo drugje v svetu. »Zmišljeval bi se, kdor bi rekel, da ne najde zgledov tudi pri drugih, a ne v smislu, da jih kradeš, temveč v smislu, kako se da stvari zgoščeno, učinkovito povedati,« meni Pelko. Ob tem dodaja, da so Obamovi javni nastopi danes nedvomno za marsikoga zanimiv zgled, kako kaj povedati, ne morejo pa Obamove stavke prodajati v Sloveniji.

Profesor na FDV in partner na Pristopu Dejan Verčič pa poudarja, da se politiki – podobno kot avtorji popularne glasbe – ne samo pri nas, temveč v svetu nasploh s temami in frazami naslanjajo drug na drugega. Nerodno je edino, če to naslanjanje postane čisto plagiatorstvo, o čemer pa je v političnem govoru zelo težko govoriti, saj še ni slišal, da bi kdo zahteval avtorske pravice. Lahko pa po njegovem mnenju tovrstno prepisovanje beremo tudi kot svojevrstno signaliziranje lastnih vzornikov. Verčič je torej prepričan, da je prepis Blairovega govora »nerodna zadeva in nič več«, ki pa kaže tudi na podcenjevanje prebivalstva.

Precej bolj oster pa je filmski kritik Marcel Štefančič jr. Glede na to, kakšen medijski linč sta s svojim plagiatorstvom doživeli Mojca Mavec in Vida Žabot, si ne zna predstavljati, kakšno medijsko ogorčenje bi moral doživeti šele plagiat Janeza Janše. Predsednik vlade namreč, tako Štefančič, ni ukradel le besed, temveč tudi dejanja, dejanja, ki očitno niso sodila k slovenski stvarnosti. »Ta govor je dobil mitske razsežnosti in status himne slovenske samobitnosti, pa se izkaže, da je ta himna prepisana iz angleške himne,« dodaja Štefančič.