Slovensko novinarstvo je v slabih šestih mesecih doživelo dva huda preizkusa: prvi je bil lanska stavka, torej boj s kapitalom. Čeprav je šlo za minimalne delovne standarde, je šlo hkrati tudi za vprašanje (ne)odvisnosti položaja novinarjev znotraj medijev. Z zniževanjem plač delodajalci namreč že leta znižujejo tudi poklicne standarde, resne vsebine zamenjujejo s plažo, ki jim prinaša dobiček, ljudi pa se z neumnostmi ravno dovolj uspava, da lahko medtem politika in kapital v miru kujeta svoje posle. V tem smislu je seveda ta ekonomska in intelektualna pavperizacija novinarske stroke tudi politični projekt.
Drugi preizkus novinarstva je izpostavil prav to prej prikrito politično komponento: zdaj gre za boj s politiko, ki je izbruhnil ob rokovnjaškem predlogu zakona o RTV in ki se bo zares krvavo razplamtel šele ob sprejemanju medijskega zakona.Oba primera sta kar se da poučna: pokazalo se je, da lastniki razumejo medije le še kot vir dobička, pritiski in grožnje delodajalcev pa so že krepko razmehčali novinarske hrbtenice. Stavkajočim so v hrbet "štrajkbrehersko" skakali celo tisti kolegi, ki so nekaj mesecev pozneje, ko je hudič v drugo vzel šalo in je na novinarsko njivico zagazil že čisto politični kombajn, pozivali novinarje k odločnejšemu uporu. Tukaj seveda ne gre za rubriko "narod naš dokaze hrani", saj je čas dovolj ljubezniv in bo za vsakogar od nas prej ali slej izpljunil seštevek naših pokončnosti in poklekov. Gre za to, da je erozija znotraj novinarskega telesa, in za dejstvo, da so tisti, ki so sicer imeli vso pravico misliti drugače, a so opustili minimalno dostojnost, da bi svoje mnenje zadržali zase, dokler ne bi bil izid stavke jasen, dali lastnikom, politiki in slovenski javnosti jasen signal, da znotraj novinarskih vrst ne obstaja niti temeljno načelo medsebojnega nenapadanja v kriznih časih. In ta signal je med drugim zaznala politika, tista politika, ki je takrat zmagala na volitvah in nas je - še pomnite, tovariši! - tako ljubeznivo podprla v zahtevah, ki so ustrezale tudi njej (namreč sesutje GZ), a je le nekaj mesecev pozneje udarila z zakonom o RTV. Pa ne le z zakonom, tudi z znanimi metodami sejanja novih razdorov med novinarje, z diskvalifikacijo Društva novinarjev Slovenije in za vrhunec primitivnosti še s povsem osebnimi žaljivkami do predstavnikov stroke; takšnega "podna", takšnega sovraštva do drugače mislečih, kot ga je uprizoril Zbor za republiko na svojem mitingu za medijsko resnico, desnica že dolgo ni dosegla.
Kakšni naj bodo torej novinarji in še posebej novinarke? Novinarstvo je namreč med drugim menda tako zanič tudi zato, ker je feminizirano! Kakopak. Ker prej, ko je bilo pretežno moško, je bilo izvrstno. Res. Še danes starejši fantje pripovedujejo, kako so veselo prepisovali partijske dekrete, pa je bil mir. (Tako kot sodstvo, za katerega predsednik vrhovnega sodišča Franc Testen tudi misli, da so ga skvarile ženske. Ker prej je bilo to sodstvo pretežno moško in temu primerno pokončno, sodilo je, kot je ukazala partija, pa mir.) Desnica že deset let sanja o "pravičnejšem, bolj uravnoteženem" novinarstvu, in ker ji ga ni uspelo pričarati drugače kot v nekaj obskurnih medijih, bi ga zdaj rada ustvarila pač z zakonom. Dejstvo je, da ji bralstvo, ne glede na njegovo politično barvo, v teh paranoičnih konstruktih ni nikoli pritrdilo in je ignoriralo vse medije, ki so hoteli biti bolj "pošteni" kot profesionalni. Reči, da so novinarji bolj naklonjeni levi kot desni opciji, namreč preprosto ne vzdrži stvarnega preizkusa. Prejšnja vlada je namreč med drugim pogorela tudi zato, ker smo novinarji skrajno neusmiljeno razkrivali njene napake, izdajo deklariranih načel, aroganco in potopljenost v kapitalske interese. Celo kot opozicija dobiva od novinarjev le še en letargičen nasvet: dobro jutro, poraženci! Tisto, česar se sedanja oblast v resnici boji, je torej le to, da se bo enako godilo tudi njej, da bodo mediji enako kritični do njenih ukrepov. In tisto, kar minister Simoniti, ki je v izredno kratkem času dokazal, da je mogoče biti še slabši od najslabše, t.j. Rihterjeve, razlaga, da je namreč parlament tako rekoč cvet civilne družbe, je farsa desetletja: če bi ga namreč resno jemali, bi pomenilo, da je vsakokratna zamenjava oblasti torej zamenjava civilne družbe. Le korak do tega, da je pravzaprav res vsakič treba zamenjati ljudstvo, pa bo...Novinarstvo seveda ni brez težav, čeprav te še zdaleč niso dramatične in nikakor niso v tem, da imamo tudi novinarji volilno pravico in smo torej vsaj en dan vsaka štiri leta "od nekoga". Najhujša težava novinarjev je v tem, da pogosto nimajo ne zadosti znanja, ne materialnih možnosti in ne poguma, da bi delali bolj strokovno in bolj pošteno; za to se bo treba boriti. Da bi jim kaj od tega lahko zagotovila vsakokratna politika, pa lahko reče le popoln tepček. Ali sprenevedavec.
<%PODNASLOV>Tisto, česar se sedanja oblast v resnici boji, je torej le to, da se bo enako kot prejšnji vladi godilo tudi njej, da bodo mediji enako kritični do njenih ukrepov.<%PODNASLOV>
