Kdo so begunci, ki plujejo čez Sredozemlje? Od kod prihajajo in kam gredo?

Jerneja Turin: To so otroci, ženske in moški, ki bežijo pred preganjanjem in oboroženimi konflikti v svojih državah. Prihajajo iz Somalije, Eritreje, Etiopije, Sudana ali Iraka in Palestine. V Evropo pa se v upanju na boljše življenje odpravljajo tudi drugi migranti, ki se tukaj želijo zaposliti ali se šolati.

Koliko jih je? Je res, kar nakazujejo evropski notranji ministri, ki iz meseca v mesec zaostrujejo protimigracijske ukrepe, da begunci ogrožajo stabilnost Evropske unije?

Franci Zlatar: To je zavajanje javnosti in iskanje krivca v drugem, beguncu, priseljencu. Statistike kažejo, da v Evropo vendarle ne prihaja toliko beguncev, da jih evropske države, ob ustreznih ukrepih, ne bi mogle sprejeti in integrirati. Če begunci ogrožajo stabilnost Evropske unije, jo ogrožajo predvsem zato, ker EU na njihov prihod ni ustrezno pripravljena. Ogromna sredstva vlaga predvsem v nadzor, bistveno manjša pa v spodbujanje integracije priseljencev. Na področju integracije še vedno nimamo skupne evropske politike, temveč so ukrepi prepuščeni posamezni državi. Različni mehanizmi "delitve bremen", s pomočjo katerih naj bi države, v katere se zateče manj beguncev, sprejele določeno število beguncev iz držav, v katere se zateče večje število beguncev, ne delujejo. Evropske države so na tak način do konca leta 2010 sprejele le 254 beguncev. Če pogledamo na zadevo utilitaristično, je zavračanje beguncev še toliko manj razumljivo, saj se evropsko prebivalstvo stara, nismo pa pripravljeni sprejeti povečini mladih priseljencev.

Koliko beguncev zaradi neustreznih ukrepov ali zaradi neodzivnosti EU na morju umre?

Turinova: Samo lani, v času vstaj v državah severne Afrike in Bližnjega vzhoda, je med prečkanjem Sredozemskega morja umrlo najmanj tisoč petsto ljudi. Nihče jih ni rešil, četudi je Sredozemsko morje eno najbolj prometnih in nadzorovanih morij sveta. Lani, med Natovo intervencijo v Libiji, je bilo še posebej nadzorovano. Čolni, na katerih se begunci odpravijo proti Evropi, so pogosto prenatrpani, brez usposobljene posadke in varnostne opreme. Na njihove klice v sili se v več primerih nihče ni odzval. Eden najbolj pretresljivih takih primerov se je zgodil marca lani. Dvainsedemdesetim beguncem, ki so bežali pred konfliktom iz Libije v Italijo, je sredi morja zmanjkalo goriva. O njihovi stiski je bila obveščena italijanska obalna straža. Poslali so helikopter, ki jim je po vrvi spustil nekaj vode in piškotov, nato pa odletel in se ni vrnil. Srečali so ribiške in vojaške ladje, ki jih niso rešile. Po petnajstih dneh je čoln zaneslo nazaj v Libijo. Preživelo je le devet beguncev, triinšestdeset pa jih je umrlo v času, ko je bilo preprečevanje smrti civilistov predstavljeno kot glavno upravičenje za vojaško posredovanje v Libiji.

Jerneja, poleti ste obiskali italijanski otok Lampedusa, kamor pripluje največ beguncev s čolni. Kaj ste tam videli?

Turinova: Lampedusa je zelo majhen otok, meri komaj nekaj kilometrov. Ker je le sto kilometrov oddaljen od Tunizije, pa je za veliko migrantov prva postaja na poti v Evropo. Julija so na otoku ponovno odprli sprejemni center, ki lahko gosti le okoli osemsto ljudi, v preteklih letih pa se je tam v slabih razmerah znašlo veliko več migrantov naenkrat. Lani, med vstajami v severni Afriki, je tja vsako noč prispelo tudi po tisoč migrantov. Na otoku, na katerega morajo voziti tudi pitno vodo, je nastala velika kriza. Migranti so morali spati celo na ulicah. Italijanska vlada jim dolgo ni pomagala in šele čez nekaj mesecev je migrante preselila na Sicilijo.

Je res, da ima Italija še od časa prijateljevanja nekdanjega premierja Silvia Berlusconija z libijskim samodržcem Moamerjem Gadafijem z Libijo sklenjen sporazum o zadrževanju in vračanju beguncev?

Turinova: To drži. Med letoma 2006 in 2010 je Italija sklenila številne sporazume z libijskimi oblastmi, med drugim se je dogovorila tudi, da lahko ljudi, ki bi skušali prečkati sredozemsko morje, vrnejo v Libijo. Zadnji tovrsten sporazum je po naših podatkih podpisala aprila letos.

Zakaj je sporazum sporen?

Turinova: Vsebuje ukrepe, ki vodijo v hude kršitve človekovih pravic. Znano je, da migrante brez urejenih dovoljenj, prosilce za azil in begunce v Libiji zapirajo, pretepajo in tudi mučijo. Mednarodno pravo pa prepoveduje pošiljanje ljudi nazaj v države, kjer bodo zaradi takšnih hudih kršitev človekovih pravic v nevarnosti. Ljudje, ki so pribežali pred preganjanjem in konflikti iz Somalije, Eritreje, Etiopije, Sudana, v Libiji in v sosednjih državah tudi nimajo dostopa do ustreznega azilnega postopka. Italiji se je torej ob sklenitvi teh sporazumov zdelo sprejemljivo, da ljudje, ki potrebujejo mednarodno zaščito, ostanejo ujeti v državi, kjer niso priznani kot begunci, kjer jim grozita mučenje in nevarnost, da bodo prisilno poslani nazaj v svoje države, kjer bo njihovo življenje ponovno v nevarnosti.

Se dogaja, da oblasti begunske čolne kar sredi morja obrnejo nazaj proti Afriki?

Turinova: Italijanske oblasti so že sredi leta 2009 začele čolne prestrezati na odprtem morju in jih vračati v Libijo. Dokumentarni film Zaprto morje, ki ga bomo jutri prikazali v ljubljanski galeriji Diwan, prikazuje prav tak primer. Med lanskim konfliktom v Libiji so Italijani sicer prenehali vračati čolne, a meddržavnih sporazumov niso preklicali.

Kakšne so po vajinem vedenju razmere v južni Italiji in na Malti, ki sta prav tako cilja, kamor plujejo begunski čolni?

Turinova: Z migranti povsod ravnajo kot s kriminalci. Kakor hitro prispejo, jim odvzamejo prostost, kar lahko traja tudi leto in pol. Po tem ko preživijo maksimalno dobo v pridržanju ali ko dobijo mednarodno zaščito, pa jih preselijo v migracijske centre. Na Malti so ti prenapolnjeni, s slabimi sanitarijami in pomanjkanjem zasebnosti. Ponekod živi tudi dvajset ljudi v enem kontejnerju ali šotoru, brez dostopa do tekoče vode. Ne morejo najti službe in ne morejo se integrirati v družbo.

Kaj lahko za begunce stori sredozemska država Slovenija?

Zlatar: Za begunce bi gotovo lahko naredila več kot doslej. Kljub temu da Slovenija še vedno ne velja za želeni končni cilj beguncev, bi lahko podelila več begunskih statusov, saj je pri tem na samem evropskem repu. Kot pozitivno gesto Slovenije lahko sicer štejemo njen sprejem osmih beguncev, ki so pred tem bivali na Malti. Vendar se je njihova integracija povečini izkazala za neuspešno. Večina jih je brez zaposlitve, slabo poznajo jezik, težko se vključujejo v izobraževalni sistem.

Država bi morala vzpostaviti učinkovit sistem podpore pri integraciji beguncev in drugih priseljencev. Šolski in izobraževalni sistem bi morali prilagoditi večkulturnemu izobraževanju. Podobno velja tudi za tudi zdravstveni sistem. Olajšati bi bilo treba sistem priznavanja poklicnih kvalifikacij in spodbujati delodajalce, da bi zaposlovali raznolike delavce.

Če se strogo omejimo na begunce, ki prihajajo čez Sredozemlje, bi Slovenija lahko tudi v prihodnje sprejemala begunce iz držav, kamor jih pride največ, torej z Malte in iz Italije. Ne nazadnje pa bi se država lahko tudi na ravni EU zavzemala za ustrezno migracijsko politiko.

Bi bila za reševanje beguncev, ki obstanejo sredi morja in se utapljajo, primerna slovenska vojaška ladja Triglav? Nekatere druge države so takšno pomoč svojih ladij že ponudile.

Zlatar: Vsekakor bi tudi to lahko bil eden izmed konkretnih ukrepov.

Jutri boste v Ljubljani spuščali papirnate čolničke. Kaj nameravate doseči?

Turinova: V znak solidarnosti z ljudmi, ki v upanju na boljše življenje bežijo prek Sredozemskega morja v Evropo, bomo ob štirih popoldan v ljubljanskem Trnovem ob Gradaščici zlagali papirnate ladjice in jih uro kasneje spustili po reki. Javnost želimo opozoriti na to, kar se dogaja pred našim pragom, in pozvati EU naj se namesto tega, da neprestano utrjuje meje in migrante zadržuje zunaj, raje osredotoči na pomoč ljudem, ki prispejo ali želijo prispeti v Evropo. Ob osemnajstih, po brezplačnem ogledu dokumentarnega filma v galeriji Diwan, bomo opravili še pogovor s Faisalom Warsamejem, beguncem iz Somalije, ki je v Evropo priplul s čolnom. Prek Sredozemskega morja.