V Ameriki je kitajščina za španščino najbolj poučevan tuji jezik, v Rusiji jo poučujejo na večini šol, švedski šolski minister pa je lani napovedal, da bodo v desetih letih kitajščino poučevali na vseh osnovnih šolah. Za vse, ki bodo ta jezik obvladali vsaj na pogovorni ravni, bo že v bližnji prihodnosti lahko pomenil pomembno primerjalno prednost pred drugimi iskalci zaposlitve oziroma poslovnih priložnosti. Vse to so razlogi, zaradi katerih vse več ljudi meni, da je skrajni čas, da kitajski jezik postane eden od običajnih tujih jezikov tudi v slovenskih šolah.
Na ministrstvu za izobraževanje so uvedbi kitajščine naklonjeni, ker je to "koristno v luči uspešnega sodelovanja med državama" in "ker je znanje kitajščine v poslovnem svetu lahko zelo koristno". V ta namen so uzakonili možnost poučevanja kitajščine v osnovni šoli. Učni načrt za pouk kitajščine v devetletki je namreč strokovni svet za splošno izobraževanje sprejel decembra lani, letos marca pa je v Uradnem listu izšla uredba o spremembah vzgojno-izobraževalnega programa osnovne šole. Učni načrt za pouk kitajščine v gimnazijah naj bi isti strokovni svet obravnaval novembra letos. To pomeni, da se bo lahko kitajščina kot izbirni predmet v zadnjih treh razredih devetletke poučevala že (ali šele) v šolskem letu 2013/2014; kdaj se bo poučevala v gimnazijah, pa za zdaj še ni znano.
Prve pobude za učenje kitajščine dali starši
Prve pobude za uvedbo kitajščine so prišle s strani staršev in povečini naletele na razumevanje učiteljev. Tudi sicer so po informacijah ministrstva učitelji naklonjeni razširitvi nabora tujih jezikov s kitajščino. Za zdaj na zainteresiranih šolah kitajski jezik poučujejo v okviru interesnih dejavnosti, v Ljubljani, na primer, na dveh osnovnih šolah (Vič in Trnovo) in na eni gimnaziji (Gimnaziji Jožeta Plečnika). Učenje kitajščine v Sloveniji v zadnjih letih spodbujata zlasti katedra za sinologijo na oddelku za afriške in azijske študije na FF in nedavno vzpostavljeni Konfucijski inštitut na ekonomski fakulteti, neprofitna organizacija za promoviranje kitajskega jezika in kulture, ki že dobrih dvajset let deluje pod okriljem Državnega urada za kitajski jezik v Pekingu. Konfucijski inštitut v Ljubljani organizira dobro obiskane tečaje kitajščine, v začetku avgusta bo, na primer, v Novem mestu potekala poletna šola kitajskega jezika in kulture. Dodajmo, da se je na spletu mogoče kitajščine učiti tudi brezplačno. Takšna je spletna stran www.chinesecom.eu, ki jo sponzorirata evropska komisija in Evropski program za vseživljenjsko izobraževanje.
Kakšne posebne promocije poučevanja oziroma učenja kitajščine v šolah ministrstvo za izobraževanje ne načrtuje, tudi zato ne, ker za uvedbo izbirnega jezika niso predvideni nobeni dodatni stroški. Ocene o tem, na koliko šolah se bodo za novo možnost odločili, nimajo. Pravijo, da je vse odvisno od interesa šol in razpoložljivosti usposobljenih učiteljev sinologije z opravljenim andragoško-pedagoškim izpitom, ki ga diplomanti sinologije opravijo posebej. Redni profesor za sinologijo na oddelku za afriške in azijske študije na FF dr. Mitja Saje se ne boji, da bi učiteljev za poučevanje kitajščine na šolah zmanjkalo. Pravi, da je doslej na katedri diplomiralo okoli 150 študentov, večina med njimi pa se je praktično usposabljala tudi leto ali dve na Kitajskem. Skupaj s pedagogi prostovoljci, ki bi jih zagotovil Konfucijski inštitut, bi lahko uspešno orali ledino tako na osnovnih šolah kot na gimnazijah.
Kitajska slovnica "otročje lahka"
Eno ključnih vprašanj za nepoznavalce kitajščine je, kako zahteven je ta jezik za Evropejce. "Kitajščina se seveda bistveno razlikuje od indoevropskih jezikov, toda ob dobrih učnih metodah ni bistveno težja od drugih jezikov," zatrjuje dr. Saje. Pravi, da je v kitajščini v nasprotju z evropskimi jeziki slovnica "otročje lahka", strukture so zelo logične, kitajščina tudi ne pozna pregibanj. Za govorno sporazumevanje je zato razmeroma enostavna. Večji problem je fonetični sistem (na primer: besede imajo glede na ton različen pomen), a tudi tega je ob primerno intenzivnem drilu mogoče usvojiti v mesecu ali dveh. Morda največji problem pa je pisanje v kitajščini. Vseh pismenk je sicer okoli 10.000, toda s 4000 pismenkami, pojasnjuje dr. Saje, lahko izrazimo skoraj vse. Preostale pismenke so potrebne na specialnih področjih, tako kot na primer strokovno izrazje v evropskih jezikih. Sicer pa so pismenke zelo logično sestavljene, kar olajša njihovo učenje, ki je seveda trudapolno.
