Tuji otroci so pri nas namreč brez kakršne koli ustrezne jezikovne podlage enostavno pahnjeni v snov, ki je (pre)zahtevna že za slovenske šolarje.
Denarja za tujce ni
"Naš sistem deluje tako, da tujejezične otroke vržemo v razred in čakamo. Bo, kar bo, namesto da bi jim pomagali," je ostra Helena Piškur, svetovalna delavka na OŠ Matije Čopa v Kranju, ki je pred dvema letoma sodelovala v pilotnem tečaju slovenščine za otroke in starše migrante. Med avgustom 2009 in avgustom 2010 je bilo v režiji Centra za slovenščino kot drugega/tujega jezika izvedenih pet tečajev, ki so potekali kot del projekta Uspešno vključevanje otrok, učencev in dijakov migrantov v vzgojo in izobraževanje, ki sta ga financirala EU in Evropski socialni sklad, deloma pa tudi nekdanje ministrstvo za šolstvo in šport.
Vodja projekta Mihaela Knez, ki prav tako poudarja, da otroci migranti večinoma nimajo predznanja slovenščine, zaradi česar imajo težave že pri vsakdanjem sporazumevanju, kaj šele pri spremljanju pouka, je tečaje ovrednotila kot izjemno uspešne, saj se je pridobljeno znanje izrazilo tudi pri pouku. Piškurjeva prikimava, da je tečaj zaradi svoje intenzivnosti in sistematičnosti (tečaji so potekali več ur na dan v zaporednih dneh, učenci so razvijali tako govorjenje, branje in pisanje kot poslušanje, pouk je potekal v majhnih skupinah, zaradi česar je omogočal aktivno sodelovanje) ustvaril velikanske razlike v znanju slovenščine med otroki, ki so ga obiskovali, in tistimi, ki so bili zanj prikrajšani. Zaradi omenjenih razlogov je bilo lani, ko je bil projekt že ukinjen, po njem ogromno povpraševanje. Na ministrstvu za izobraževanje, znanost, kulturo in šport pojasnjujejo, da se tovrstni tečaji ne izvajajo več enostavno zato, ker so pošla sredstva iz Evropskega socialnega sklada.
Omenjeni projekt je za seboj pustil gradivo Slika jezika, ki je bilo brezplačno razdeljeno osnovnim šolam z večjim številom otrok migrantov. To se je izkazalo za izjemno učinkovito, zato po njem povprašujejo številni pedagogi, vendar je izšlo le v sto izvodih, sredstev za ponatis pa, kot pravijo, ni.
Zakon o osnovni šoli določa, da se za otroke, ki prebivajo v Republiki Sloveniji in katerih materni jezik ni slovenski, ob vključitvi v osnovno šolo organizira pouk slovenskega jezika in kulture s sodelovanjem z državami izvora pa tudi pouk njihovega maternega jezika in kulture, pri čemer pristojno ministrstvo zagotavlja plačilo dodatnih ur slovenščine za prvo in drugo leto šolanja učencev priseljencev. Šole lahko pridobijo različno število ur za učenje slovenščine (od najmanj 10 do največ 40) glede na to, v katerem razredu se je učenec priseljenec vključil v osnovno šolo. V minulem šolskem letu je za dodatne ure slovenščine zaprosilo 277 osnovnih šol, in sicer za 1015 priseljenih učencev iz drugih držav, ki se prvo leto šolajo pri nas, in 592 učencev, ki se šolajo drugo leto. Ob tem je ministrstvo odobrilo 20.321 ur za dodatno učenje slovenščine, kar pomeni, da je bilo vsakemu tujemu otroku v povprečju namenjenih le 12,6 ure v celotnem šolskem letu.
Vsaka šola dela po svoje
Ob takšni uborni državni pomoči šole povečini prevzemajo vajeti v svoje roke. V OŠ Vič v Ljubljani skušajo tujim otrokom olajšati vzpostavljanje vezi z našim jezikom tako, da jim priskrbijo zasebne ure slovenščine, ki jih omogočajo prostovoljci z različnih oddelkov filozofske fakultete. Denimo deklica iz Kolumbije ali punčki iz Japonske so s tovrstnim dodatnim poukom dvakrat na teden dosegle izjemen napredek, fantič, ki v naslednjem šolskem letu prihaja iz Bosne, pa ima že zagotovljene ure med poletnimi počitnicami. Ravnateljica šole Ana Vehar se zavzema, da bi takšna praksa postala sistemska, saj ni koristna le za otroke migrantov, temveč tudi za naše študente, ki se na tak način srečujejo z originalnimi govorci jezika, ki se ga učijo. Toda sogovornica se zaveda, da tako velika šola lahko relativno z lahkoto poskrbi za tovrstne težave, medtem ko se na majhnih podeželskih šolah bolj zapleta.
Na majhni OŠ Šempas v občini Nova Gorica se zaradi pomanjkanja tako finančnih kot drugih sredstev za alternativne pristope tako rekoč vsak učitelj trudi po svojih močeh: nekateri gredo tako daleč, da poiščejo prevajalce, ki za otroke prevajajo teste v materne jezike. Ena izmed tamkajšnjih učiteljic pojasni, da tem otrokom zaradi neznanja slovenščine velikokrat niso jasna povsem enostavna vprašanja, kot je "Kako se giblje mačka?" "Seveda so tudi daleč od bralnega razumevanja, in če se že česa naučijo, se največkrat na pamet."
Plačljivi tečaji so predragi
Tako v pravkar omenjeni šoli kot v kranjski osnovni šoli izpostavljajo problem albanskih učencev, saj so ti pogosti, njihov jezik pa je precej drugačen od slovenščine. Povrhu so albanske družine izjemno tradicionalne, kar pomeni, da so očetje cele dneve v službi in nimajo časa za udejstvovanje pri otrokovih šolskih opravilih, medtem ko matere ostajajo izolirane doma in se novega jezika tako rekoč nimajo kje priučiti. V domačem okolju ti otroci torej ne morejo vaditi slovenščine, saj je nihče ne govori, zato je šola edini prostor učenja tega jezika, kar posledično pomeni, da v nekaj letih običajno usvojijo le delček osnovnega besedišča.
Ena izmed dragocenosti zgoraj omenjenega pilotnega projekta je bila tudi možnost povabila staršev k sodelovanju, kar je pomenilo, da so ti z usvojenimi osnovami jezika lahko priskočili na pomoč otrokom, dobili spodbudo za aktivno sodelovanje in komunikacijo z učitelji, povrhu pa so se znašli v isti vlogi kot njihovi otroci, zato so si lahko medsebojno pomagali in se spodbujali pri učenju.
Starši otrok migrantov, kar 82 odstotkov jih prihaja iz nekdanje Jugoslavije, si velikokrat ne morejo privoščiti plačljivih jezikovnih tečajev, saj gre povečini za družine s šibkim socialnim statusom. V Jezikovnem centru Nista iz Kopra, kamor se vsako poletje vpiše od pet do deset otrok, ki se želijo učiti slovenščine, razkrivajo, da je cena sicer odvisna od dolžine tečaja, vendar se tarife običajno vrtijo okrog tristo evrov. Rešilno bilko na tem področju občasno ponujajo razni mladinski centri, ki omogočajo brezplačne tečaje v času poletnih počitnic.
Slovensko šolstvo otrokom migrantov sicer omogoča določene "bonitete", kot je ta, da so prvo leto obiskovanja šole ocenjeni le pri predmetih, kjer slovenščina ni ključnega pomena, imajo pa tudi možnost vpisa v isti razred, kot so ga obiskovali v domovini. "Če je imel otrok učne težave že v maternem jeziku, predvidevamo, da se bo pri nas še toliko težje prilagajal. Seveda pa je pomembno tudi, iz katerega jezikovnega področja prihaja in v kolikšni meri tamkajšnji učni načrti sovpadajo z našimi," osnovna merila ob odločitvi o ponavljanju razreda pojasni Helena Piškur, ki pa dodaja, da ob hitrem napredovanju lahko otrok brž skoči v naslednji razred.
Toda v primerjavi z nekaterimi drugimi državami, predvsem skandinavskimi, so te olajšave malenkostne. Na Norveškem tujim otrokom najprej omogočijo, da so vsaj en mesec v pripravljalnem razredu. Sicer pa je po indeksu politik integracije migrantov najbolje ocenjena Švedska. Učenci se imajo tam možnost vrsto let učiti švedščine kot drugega jezika, kar seveda izjemno vpliva na njihovo socialno integracijo in uspešnost v šoli. Po omenjenem indeksu je ta skandinavska država od sto možnih točk dosegla 77, Slovenija pa le 24.
