Zaslišanja in hišne preiskave so bili po mnenju obrambe v tujini narejeni v nasprotju z ustavnimi določbami o varstvu človekovih pravic. Odredbo za hišno preiskavo in poseg v komunikacijska sredstva namreč na Finskem lahko poda policija, medtem ko v Sloveniji tak poseg v zasebnost lahko z odločbo dovoli le sodišče. Sodnica Barbara Klajnšek si je za razmislek o tem, ali so dokazi res nezakoniti in ali jih je zato treba izločiti, vzela skoraj tri tedne časa.

"Gre za eno najbolj zapletenih vprašanj dokaznega prava, na katero je zelo težko enoznačno odgovoriti - mnenja o tem se tako v stroki kot v praksi kar krešejo, ker o tem ni izrecnih pravil, ampak gre bolj za stvar interpretacije," pravi dr. Katja Šugman Stubbs s katedre za kazensko pravo ljubljanske pravne fakultete. V slovenskem pravnem redu po njenih besedah praviloma velja načelo, da je sodišče vezano na načelo iskanja materialne resnice in lahko v skladu z načelom proste presoje dokazov samo odloča, katere dokaze bo izvedlo in kako bo presojalo njihovo verodostojnost. To pomeni, da lahko sprejme kot dokaz tudi gradivo, ki ni zbrano na podlagi določb našega zakona o kazenskem postopku. "Dokazi, pridobljeni v drugi državi, samo zato, ker so bili pridobljeni v tujini po drugačnih pravilih, kot so naša, načeloma niso nedovoljeni," poudarja Šugman-Stubbsova.

Podobno stališče je po besedah Šugman-Stubbsove zavzelo tudi vrhovno sodišče v eni od svojih odločb, v kateri je zapisalo, da so posamezna procesna dejanja (zaslišanje, ogled, izvedenstvo, hišna ali osebna preiskava), ki jih je opravil tuj organ, veljavna tudi v kazenskem postopku, ki teče pri nas po prevzemu pregona, čeprav niso bila opravljena na način, kot ga določa zakon o kazenskem postopku. "Na dokaze, pridobljene v tujini, se sme opirati sodna odločba, razen če so bili pridobljeni s kršitvijo ustavno zajamčenih človekovih pravic," je še zapisano v odločbi vrhovnega sodišča iz leta 2007.

Tudi zaslužni profesor na ljubljanski pravni fakulteti dr. Ljubo Bavcon se strinja, da odgovor na to vprašanje ni enostaven. Nezakonitost dokazov je po njegovem treba vsekakor presojati tedaj, ko obstaja sum, da so obdolženca denimo pretepali ali mučili. Če teh indicev ni, je treba po oceni Bavcona izhajati iz tega, da imajo države sicer različne sisteme, vendar kljub temu zagotavljajo osnovne človekove pravice in zakonitost postopkov.

Vse države članice Sveta Evrope imajo - pojasnjuje Bavcon - zelo različne sisteme, vendar so te države obenem tudi pod budnim nadzorom evropskega sodišča za človekove pravice, ki v primeru spora lahko presoja, ali so bile v kazenskem postopku kršene človekove pravice. Na vprašanje, ali je raven zaščite človekovih pravic pri nas višja in bolj učinkovita kot na Finskem ali v Avstriji, pa ni mogoče odgovoriti pavšalno, o tem po besedah Bavcona lahko presoja ustavno sodišče oziroma evropsko sodišče za človekove pravice.

Ustavni pravnik dr. Andraž Teršek pa je povsem nasprotno prepričan, da se dokazi, ki so jih pridobili v drugi državi le z odredbo policije, v sodnem postopku pri nas ne morejo uporabiti. V nasprotnem primeru bi po njegovem lahko prihajalo do zlorab, v vseh podobnih primerih bi se namreč policiji ali kriminalistični službi obeh držav lahko dogovorili ter tako v eni državi pridobivali dokaze po nižjih standardih varstva človekovih pravic, sodne postopke pa bi potem izvajali v drugi državi, kar bi bilo po njegovih besedah absurdno.

Teršek poudarja, da ustava pri nas vzpostavlja visok standard varstva zasebnosti, iz nje namreč izhaja, da je za vsak poseg v zasebnost potrebna dovolitev sodišča. "Nobenega dvoma ni, da slovenski ustavni red zagotavlja visoko stopnjo varstva zasebnosti, tudi ko gre za vprašanje uporabe posebnih preiskovalnih metod policije, za vsak močan poseg v zasebnost je zato tudi v kazenskih postopkih potrebna dovolitev sodišča," še opozarja in dodaja, da so slovenska sodišča dolžna spoštovati stopnjo varstva zasebnosti, ki jo v takih primerih zagotavlja ustavni red.