Če so predstavniki slovenske oblasti prepričani, da bodo izbrisani raje vzeli premalo, kot pa da bi se z državo še leta pravdali za poravnavo krivic na evropskem sodišču za človekove pravice, se motijo. »Veste, koliko škode mi je povzročil izbris!? Imeli so 21 let časa, da pripravijo zakon in odpravijo krivice. Konec junija gremo po naše pravice in zadoščenje spet v Strasbourg,« nam je še pred včerajšnjim sestankom, na katerem je notranji minister Gregor Virant predstavnikom žrtev izbrisa predstavil osnutek predloga zakona o povračilu škode osebam, ki so bile izbrisane iz registra stalnega prebivalstva, zatrdila Dragica Lukić.
Nekaj ur kasneje je Blaž Kovač z Amnesty International Slovenije sestanek pri Virantu ocenil kot formalno vljudnost. »Minister je napovedal dopolnitev predloga in dejal, da bodo o nekaterih rešitvah še premislili. Se pa bojim, da bomo pri tem tudi ostali. Po 21 letih in po vseh izkušnjah golim besedam nekega ministra ne bomo slepo zaupali,« je jasen Kovač. Po njegovih besedah sicer osnutek predloga zakona v trenutni obliki nikakor ne bo zmogel zagotoviti odprave krivic izbrisanim.
Izbris zaradi nepopolne vloge
Med izbrisanimi je bila tudi Dragica Lukić, ki se je iz bosanskega mesta Žepče v Ljubljano, kjer se je zaposlila v tovarni koles Rog, preselila leta 1984. Istega leta je rodila hčer, ki je kot duševno prizadeta potrebovala popolno oskrbo, njen oče pa je kmalu zatem izginil. Leta 1991 sta se v njenem življenju zgodila prelomna dogodka: njen oče je vnukinjo pred začetkom vojne odpeljal v Bosno, sama pa je vložila prošnji za sprejem v državljanstvo zase in za hčer. »Pravočasno sem zaprosila za državljanstvo. Ker pa sem vmes ostala brez službe, je bila vloga nepopolna, saj nisem mogla dokazati vira preživljanja. Ostala sem brez vsega,« se danes spominja Lukićeva, ki je 26. februarja 1992 izginila iz evidenc.
Ker ni mogla pridobiti delovnega dovoljenja, je dolga leta – tako kot na stotine izbrisanih – delala na črno in napol zastonj, da je lahko preživela. »Da bi vi vedeli, kolikokrat sem si morala v tistih letih sposoditi denar. Še vedno mi ni uspelo vrniti denarja sestri in bratu, ki živita v Nemčiji. Sestra me je šest, sedem let finančno podpirala. Takrat sem morala plačati vsako cepljenje in pregled,« življenjske razmere med izbrisom opisuje Lukićeva. S prvorojenko se v letih izbrisa ni videla sedem let, štiri leta se sploh nista slišali, pred policijo pa se je morala skrivati. Leta 1998 je spoznala sedanjega zunajzakonskega partnerja in istega leta se jima je rodila hči. Očetu so takrat sporočili, da mora za porod plačati 448.000 tolarjev, medtem ko drugorojenki v prvem letu niso priznavali zdravstvenega zavarovanja, ker je bila mati izbrisana. »Pri sebi imam shranjenih za 1,5 milijona takratnih tolarjev (zdajšnjih 6200 evrov, op. a.) računov,« pripoveduje Lukićeva, ki je leta 1999 le pridobila stalno prebivališče, štiri leta kasneje pa še državljanstvo. Kot pravi, računi iz tistih let bledijo.
»Pričakujem dostojno povračilo škode«
Zastopnik izbrisanih Matevž Krivic v svojem komentarju predloga zakona, ki so ga pripravili na notranjem ministrstvu, poudarja, da tudi zgolj pavšalna odškodnina mora temeljiti na tem, da se najprej ugotovi utrpljena škoda v realni višini. »Za orientacijo: samo z izbrisom izgubljena pravica do socialne podpore, do katere bi bila upravičena ogromna večina izbrisanih, znaša na mesec 260 in ne 30 evrov – tu so potem še izgubljeni otroški dodatki in morda še kakšen tak socialni prejemek. Ampak znesek socialne pomoči za leto 1992 ali leto 2002, čeprav takrat najbrž manjši od današnjih 260 evrov, bi z obrestmi danes najbrž znesel neprimerno več,« je prepričan Krivic. Za popravo krivic je sicer po Virantovih besedah namenjenih 32 milijonov evrov, če bi ostali pri predlaganem pavšalnem znesku (30 evrov za vsak mesec izbrisa).
Lukićeva, ki vseh računov iz obdobja izbrisa ni shranila, je morala med drugim zaradi pritožbenega postopka na upravnem sodišču glede pridobitve državljanstva poravnati tudi 24.000 takratnih tolarjev: »Ne zahtevam od države, da mi izplača nemogoče. Škode, ki sem jo doživela zaradi izbrisa, mi ne bodo mogli nikoli povrniti v celoti. Pričakujem pa dostojno povračilo škode.«
