Da je mesto evropskega poslanca eno najbolj mamljivih funkcij, dokazujejo prizadevanja vseh sedanjih slovenskih poslancev v Bruslju, da bi – ne glede na starost, zdravstveno stanje, politično obrobnost njihovih strank – vendarle dobili še en mandat, kot tudi vsakokratno prerivanje za najbolj izvoljiva mesta na strankinih listah, pa veliko število evidentiranih kandidatov, ki z uvrstitvijo na liste soglašajo...
Tako je soglasje h kandidaturi v Pozitivni Sloveniji dalo 25 od 45 evidentiranih kandidatov. V SD je pričakovati še večji naval, saj je evidentiranih kar 160 kandidatov, soglasje h kandidaturi pa je že napovedal prvak stranke Igor Lukšič. Tudi zaradi velikega interesa vidnih predstavnikov strank za to funkcijo je pod vprašajem ustanavljanje skupnih strankarskih list, na primer skupne liste SLS in NSi, pa združene liberalne liste. Čeprav kandidati praviloma zanikajo, da bi jih v Bruselj mamili predvsem visoki prejemki oziroma jih vprašanja novinarjev o finančnem vidiku funkcije spravljajo v slabo voljo, so pri odločanju za kandidaturo nedvomno bistvenega pomena prav visoka plača in številni dodatki, ki jih prejemajo evropski poslanci.
Porabe neobdavčenega nadomestila ni treba dokazovati
Mesečna plača evropskega poslanca znaša 7956 evrov, ko plačajo davke v EU in Sloveniji, poslancem iz naše države ostane še dobrih pet tisočakov. A to niso njihovi edini prejemki. Dnevnica za bivanje v Bruslju, Strasbourgu oziroma drugih članicah EU znaša 304 evre na dan. S tem pokrijejo stroške bivanja in prehrane. Če pogledamo cene najemov stanovanj v Bruslju, za kar se večinoma odločajo slovenski poslanci, lahko ugotovimo, da jim od dnevnic še kar nekaj ostane. Cene za najem garsonjer v bližini evropskega parlamenta se namreč gibljejo do največ tisoč evrov mesečno, medtem ko so cene hotelskih enoposteljnih sob okoli 140 evrov na noč. Evropski poslanci sicer dnevnico za posamezni dan dobijo le, če se registrirajo v parlamentu. A so nemški novinarji pred leti razkrili, kako so nekateri poslanci iz različnih držav takoj po registraciji s kovčki odhiteli v svoje domovine. Ob tem velja dodati, da poslancu pripada 152 evrov visoka dnevnica za udeležbo na srečanjih zunaj EU, pri čemer se strošek hotelske nastanitve izplača ločeno. Poslancem se povrnejo tudi cene vozovnic do Bruslja oziroma Strasbourga, za kar morajo predložiti račune. Za druga službena potovanja zunaj svoje države pa imajo letno na voljo 4243 evrov.
Poleg tega pripada poslancem mesečno tudi slabih 4300 neobdavčenih evrov nadomestila za stroške svojih pisarn oziroma za njihove aktivnosti v domovini. V te stroške so zajeti najemnina prostorov, plačila elektrike, telefonov, časopisov, kurjave, stroški za reprezentanco in organizacijo raznih dogodkov... Poslanci se sicer lahko na začetku mandata odločijo tudi za nižjo mesečno izplačilo, a večina tega ne stori. Zakaj ta denar dejansko porabijo, pa jim ni treba dokazovati z računi.
V omenjeno vsoto ne sodijo plače asistentov – v ta namen imajo poslanci mesečno na voljo največ 21.209 evrov, vendar se ta denar ne nakaže neposredno parlamentarcem. Če so lahko v preteklosti na asistentska mesta zaposlovali tudi svoje najbližje sorodnike – tako je na primer nekdanji evropski poslanec Miha Brejc zaposlil svojo hčerko, sicer soprogo prvaka DL Gregorja Viranta – pa tega sedaj ne smejo več. Dodajmo še, da so plače in vsa nadomestila od leta 2011 zamrznjeni, tako bo ostalo do konca tega mandata, torej do sredine letošnjega leta.
Brez odgovorov »zaradi varstva osebnih podatkov«
Kako poteka nadzor nad porabo dnevnic za bivanje (in ostalih stroškov) ter neobdavčenega nadomestila za upravljanje poslanske pisarne, pri katerih je največja možnost zlorab, smo želeli preveriti pri evropskem računskem sodišču. Vendar nam je tiskovni predstavnik Aidas Palubinskas sporočil, da »evropsko računsko sodišče ne revidira posameznih poslancev« in da so njihovi prejemki pod nadzorom službe evropskega parlamenta. A smo tudi v Bruslju zaman poskušali priti do konkretnejših podatkov. Kot so nam povedali, evropski parlament pojasnila o porabi sredstev zahteva le v primeru, če obstaja utemeljen sum, da poslanec nadomestila oziroma dnevnice ni porabil za pokritje predvidenih stroškov: »Če je potrebno, lahko uprava evropskega parlamenta od poslanca zahteva tudi povrnitev denarja. V primeru suma o načrtni prevari pa moramo obvestiti Evropski urad za boj proti prevaram Olaf.«
Odgovorov na dodatna vprašanja, kakšne nepravilnosti so ugotovili v preteklosti ter kolikokrat so poklicali poslance na zagovor in od njih zahtevali vračilo denarja, pa v evropskem parlamentu nismo dobili. Četudi smo spraševali zgolj za statistične podatke, so kot razlog za neposredovanje informacij navedli »varstvo osebnih podatkov«.
Od »svojih« poslancev ne smejo prejeti poplačila
Nadzora nad porabo pavšalnega nadomestila za upravljanje pisarn sploh ni, pa je oster predsednik slovenskega računskega sodišča Tomaž Vesel. »Že način poročanja ni takšen, da bi olajšal nadzor. Ta sistem je popolnoma neprimerljiv z našim načinom razmišljanja o delovanju javne uprave. Ko pri nas nekdo spije kavo, mora o njej na podlagi pravil o porabi reprezentance poročati. Poročamo o vsakem strošku in o vsakem gibanju,« pojasnjuje prvi mož računskega sodišča.
Po njegovem prepričanju bi moralo nad porabo prejemkov evropskih poslancev bdeti evropsko računsko sodišče, saj ima kot zunanji revizor za to pristojnost in možnost. »Zakaj se tega ni lotilo, ne vem. Če pa bi morali na pomoč poklicati nacionalna telesa, bi bila to na nek način nezaupnica evropski regulativi,« meni Vesel, ki s svojimi sodelavci na tem področju skorajda nima pristojnosti.
Z eno izjemo: po spremembi zakona o političnih strankah lahko sodišče preverja, ali se prejemki poslancev stekajo v strankine proračune. Čeprav so evropski poslanci izvoljeni na njihovih listah, namreč s tem denarjem ne smejo financirati političnih strank.
A so bile tovrstne zlorabe v preteklosti že razkrite pri evropskih poslancih iz vrst britanske stranke Ukip. Olaf je v eni od preiskav na primer ugotovil, da sta člana te evroskeptične stranke nekaj manj kot 45.000 evrov iz naslova nadomestil namenila za plače sodelavcev stranke in ne za svoje asistente oziroma stroške pisarn. Ker je Olaf zaradi podobnih razlogov v preteklosti vodil kar nekaj preiskav zoper člane te desničarske stranke – eden izmed njih je bil obsojen na zaporno kazen, drugi so morali denar vrniti – so se v medijih pojavile informacije, da je šlo za »sistematičen« poskus plačevanja strankinih uradnikov z evropskim denarjem.
