O novodobni obliki suženjstva, kot neplačano pripravništvo označuje predsednica sindikata Mladi plus Zala Turšič, v Sloveniji ne vemo veliko. »Osemsto, to je edini podatek, ki ga imamo,« pravi predsednik Mladinskega sveta Slovenije Tin Kampl. Gre za podatek o prostovoljnih pripravnikih v javnem sektorju, ki ga je od ministrstev in sodišč pridobilo ministrstvo za delo.
Toda tudi ta podatek ni pravilen, svari Turšičeva. »Še mi smo s pošiljanjem elektronskih sporočil na razne javne zavode zbrali več podatkov kot vlada,« pojasnjuje. Vlada je sicer ugotovila, da daleč največ neplačanih pripravništev opravljajo bodoči vzgojitelji in učitelji, kar 762. Sledila so sodišča s 40 prostovoljnimi pripravniki. Šest neplačanih pripravnikov je imelo ministrstvo za zdravje, štiri za kmetijstvo, tri za okolje, finančna uprava dva ter enega ministrstvo za gospodarski razvoj in tehnologijo. Medtem ko so Kampla nizke številke presenetile, Turšičeva domneva, da se prostovoljni pripravniki pač ne skrivajo po ministrstvih, temveč v širšem javnem sektorju. »Manjkajo vsaj še podatki o prostovoljnih pripravnikih v zdravstvenih ustanovah in kulturnih zavodih.«
Navidezne alternative prostovoljnemu pripravništvu
Na področju kulture v javnih zavodih prostovoljno prakso opravljajo bodoči arhivisti, konservatorji, restavratorji in strokovni delavci v muzejski dejavnosti. »Natančnejših podatkov nimamo, sem pa prepričan, da je daleč največ neplačanih pripravnikov v knjižnicah, saj le tako pridejo do bibliotekarskega izpita,« pravi predsednik Sindikata kulture in narave Slovenije Mitja Šuštar. Z ministrstev za kulturo in za javno upravo nam zahtevanega podatka niso poslali. Tudi v zdravstvu nima nihče celovitega pregleda nad neplačanimi pripravništvi.
Na zdravniški zbornici spremljajo le podatke za poklic zdravnika. Po teh je praviloma šestmesečno pripravništvo od leta 2010 dalje opravilo 1653 pripravnikov, od tega je bilo 39 neplačanih, 778 pa plačanih. Za preostalih 836 podatka ni, saj zbornica pred drugo polovico leta 2013 pripravnikov ni ločevala glede na (ne)plačilo.
Pravni svetovalec zdravniškega sindikata Fides Bojan Popovič ocenjuje, da prostovoljno trenutno dela kar okoli 250 zdravnikov. Po opravljenem »osnovnem« pripravništvu oziroma strokovnem izpitu se namreč brezplačno delo za zdravnike v resnici šele začne.
»Plačanemu pripravništvu sledi še neplačani del – 'pripravljalnica' na plačano specializacijo – ki traja nedoločen čas oziroma do uspeha na razpisu programov specializacije, kar lahko traja več let. Ali pa zdravnika doleti celo povsem prostovoljna, se pravi neplačana specializacija, ki traja od štiri do šest let,« pravi pravni svetovalec zdravniškega sindikata Fides Bojan Popovič in dodaja, da so dela, ki jih lahko opravlja zdravnik po strokovnem izpitu, v medicini omejena, z varčevalnim Zujfom in omejevanjem zaposlovanja pa so praktično povsem izginila. »Zdravnik nima možnosti za zaposlitev, če se ne vpiše v program specializacije.«
Podobno je v šolstvu. Prihodnjim vzgojiteljem in učiteljem načeloma ni treba opravljati (neplačanega) pripravništva, saj lahko k strokovnemu izpitu pristopijo tudi po enoletni redni zaposlitvi v šoli. Toda po besedah glavnega tajnika sindikata SVIZ Branimirja Štruklja je ta alternativa navidezna, saj začetnika brez strokovnega izpita praktično nihče ne zaposli.
Pri zasebnikih molčijo
Če število neplačanih pripravnikov v javnem sektorju očitno zlahka preseže tisoč, je teh pri zasebnikih po Kamplovi oceni še znatno več. »Vendar številk ne poznamo, področje je praktično povsem neregulirano,« pravi. Da je v zasebnem sektorju še težje priti do podatkov, ugotavlja tudi Turšičeva. To med drugim pripisuje majhnim kolektivom, v katerih se nihče ne želi izpostavljati, saj bi ga delodajalec takoj prepoznal. Kljub temu so na sindikatu z anketo, ki še poteka, že zbrali nekaj sto anonimnih zgodb. Največ neplačanih pripravništev so odkrili v arhitekturnih birojih in odvetniških pisarnah, čeprav je v slednjih prostovoljno pripravništvo celo izrecno zakonsko prepovedano.
»Pri odvetnikih je razširjena praksa, da jim pripravniki vnaprej nakažejo denar, ki ga potem odvetniki vračajo kot plačilo pripravniku, ali pa pripravnikom plačujejo, vendar morajo ti ves denar po koncu pripravništva vrniti,« opisuje Turšičeva. A odvetniška zbornica doslej ni prejela nobene prijave v zvezi s prostovoljnim pripravništvom.
Tudi delovna inšpekcija ni doslej ugotovila nobene kršitve v zvezi s pripravništvi. Neplačana pripravništva so sicer v Sloveniji prepovedana in predstavljajo delo na črno, razen če jih ne dopušča poseben področni zakon. Teh je veliko, med njimi zakon o javnih uslužbencih, zakon o pravniškem državnem izpitu, zakon o organizaciji in financiranju vzgoje in izobraževanja...
Čeprav se neplačano izkoriščanje mladih pod krinko pridobivanja izkušenj v zasebnem sektorju očitno dogaja mimo vsakega nadzora, Turšičeva problem vidi predvsem v obveznih pripravništvih, ki se večinoma opravljajo v javnem sektorju. Zanj je vlada decembra celo ugotovila, da ima verjetno tudi zaradi omejitev zaposlovanja prostovoljnih pripravnikov vse več. Zato je ministrstvom in vladnim službam prepovedala sklepanje novih prostovoljnih pogodb, hkrati pa od njih zahtevala, da v čim krajšem času pripravijo spremembe področnih zakonov, ki dopuščajo prostovoljno pripravništvo in hkrati razmislijo o nujnosti obveznega pripravništva na svojem področju.
A doslej so ministrstva molčala. Le na pravosodnem so pripravili novelo zakona o državnem pravniškem izpitu, ki sodniškim pripravnikom – pravice jemlje. Da bodo sodišča spet lahko sprejemala toliko pripravnikov, kot predvidevajo predpisi, plačani sodniški pripravniki po preteku pogodbe ne bodo več prejeli odpravnine, prostovoljni pripravniki pa ne povrnjenih potnih stroškov in stroškov za malico. Novi zakon o delovnih razmerjih je namreč lani vsem prostovoljcem zagotovil vsaj povračilo stroškov v zvezi z delom.
Če ni denarja, ni pripravništev
Prav zaradi bojazni, da bi z neplačanimi pripravništvi izginila tudi pripravniška mesta, Turšičeva poudarja, da je treba ob ukinjanju prostovoljnih pripravništev predvideti financiranje plačanih. Sicer se lahko po njenih besedah ponovi zgodba okoli 500 študentov oziroma diplomantov socialnega varstva, med katerimi nekateri že skoraj dve leti le nemočno čakajo na pripravniška mesta. Pripravništvo je zanje obvezno, a mora biti tudi plačano, od izteka evropskega programa financiranja aprila 2013 pa vlada še vedno ni zagotovila novega denarja zanje. Za 500 pripravnikov bi potrebovali okoli 10 milijonov evrov, so izračunali prizadeti študenti.
Ministrstvo za delo je medtem napovedalo, da bo pripravnikom letos v okviru programa Jamstvo za mlade zagotovljenih 24,9 milijona evrov, kar zadošča za okoli štiri tisoč zaposlitev. Turšičeva dvomi, da bo na koncu ta znesek res tako visok, hkrati pa opozarja, da brez pravih podatkov o neplačanih pripravništvih tudi finančnih načrtov ni mogoče delati.
To je tudi eden glavnih očitkov sindikata »nepremišljenemu« zakonskemu predlogu poslanske skupine SDS o ukinitvi neplačanih pripravništev in zagotovitvi plačila pripravnikov vsaj v višini minimalne plače, ki so ga včeraj prvič pretresali poslanci državnega zbora. Da mladi ne bi ostajali brez pripravniških mest, predlog sicer predvideva, da bi delodajalce oprostili plačila socialnih prispevkov za pripravnike v času trajanja pripravništva. Če bi takoj po zaključku tega obdobja delodajalec pripravnika zaposlil za nedoločen čas, pa mu prispevkov ne bi bilo treba plačevati še naslednji dve leti. Poleg tega bi morala po novem zakonu vlada pripraviti petletno politiko izvajanja pripravništev, da ta ne bi nihala glede na dnevnopolitično dogajanje.
Vse odprto
A z izvajanjem zakona bi se lahko hitro zapletlo. »Jasno nam ni recimo niti to, kako naj bi vse te prostovoljne pripravnike zaposlili, če pa v javnem sektorju še vedno velja zakon, ki zaposlovanje prepoveduje,« opozarja Turšičeva. Tudi barantanje z zakonskimi rešitvami se je že začelo. Čeprav vse parlamentarne stranke predlog SDS načelno podpirajo, blagoslov mu je že v četrtek dala tudi vlada, so vsi po vrsti že napovedali tudi nujne popravke in dopolnitve. Vlada bi recimo zaradi specifičnosti področja možnost neplačanega pripravništva ohranila v pravosodju, delodajalce pa bi plačevanja prispevkov v primeru zaposlitve za nedoločen čas oprostila za manj kot dve leti in le za zaposlovanje višje in visoko izobraženih pripravnikov. Povsem nesprejemljiv pa je za vlado predlog o sprejetju politike izvajanja pripravništva, saj kot so zapisali, zdaj o uvajanju pripravništev s področnimi zakoni oziroma kolektivnimi pogodbami odločajo tisti, ki posamezno področje in njegove posebnosti najbolje poznajo.
Marjeta Kralj
