Čeprav se pravice uradno niso zmanjševale, je zdravstvo v zadnjem času vse manj dostopno. Vlada Alenke Bratušek in druge pred njo niso poskrbele niti za najnujnejše spremembe, zdravstvena blagajna je minus prevalila na bolnišnice, te pa so v begu pred izgubami in dolgovi zelo očitno pripirale svoja vrata. Če bo želela vlada najverjetnejšega mandatarja Mira Cerarja doseči kaj več, bo morala za začetek razčistiti, kakšne so sploh možne rešitve in kakšen standard zdravstva je mogoče doseči za koliko denarja.
Hitro nazadovanje, zmeda v načrtih
Številke kažejo na zelo hitro nazadovanje. V bolnišnicah je seštevek izgub samo lani znašal skoraj 42 milijonov evrov, dolgov je bilo za 114 milijonov evrov, okoli 100 milijonov pa še nepokritih izgub iz let prej. Zavod za zdravstveno zavarovanje Slovenije (ZZZS) je v neskončnem čakanju na zdravstveno reformo zmanjšanje prilivov uravnaval z nižanjem cen zdravstvenih storitev in s tem prihodkov bolnišnic, čakalne dobe pa so se začele drastično podaljševati. Prvega julija letos je bilo bolnikov, ki uradno predolgo čakajo na 47 storitev (diagnostike in posegov, ki jih spremlja Nacionalni inštitut za javno zdravje), 11.577 ali več kot 4000 več kot lani. Čeprav gre z vidika pacientov trenutno za najbolj pereč problem, ki v nekaterih primerih ogroža tudi življenja, ga delovni osnutek koalicijske pogodbe ne omenja.
Osrednji cilj je pričakovano sprememba zavarovanja. Dopolnilnim zavarovalnicam je vlada Alenke Bratušek letos dopustila, da polovico dobičkov minulih let, ki bi jo morale glede na staro in tudi lansko interventno zakonodajo nameniti zavarovanju (skupno okoli 30 milijonov), pospravijo v varnostne rezerve. Dogajanje so v delu koalicije sicer videli kot dodaten argument za ukinitev dopolnilnega zavarovanja, v katerem se letno nabere okoli 450 milijonov evrov. A prav sprememba zavarovanja, o kateri se stranke v grobem strinjajo, bo najzahtevnejši del reforme. Že ob jasnih predstavah o trenutnem stanju in možnostih jo bodo blokirali številni interesi, osnutek bodoče koalicijske pogodbe pa pesti pojmovna zmeda, ki zbuja vtis, da se zdravstva stranke znova lotevajo bolj mimogrede.
Pogodba napoveduje ukinitev sedanjega dopolnilnega zavarovanja in prenos premij na obvezno zavarovanje. To bi uredili v obliki nove dajatve oziroma nadomestila. V resnici sta prenos premij sedanjega dopolnilnega zavarovanja na obvezno (z ustreznim povišanjem prispevne stopnje) in uvajanje nove dajatve, s katero bi nadomestili dopolnilno zavarovanje, dve različni možnosti. Na kaj natančno ciljajo z nadomestilom, iz osnutka ni razvidno. A tudi če bi denar, ki se danes zbere v dopolnilnem zavarovanju, preselili v obvezno in s tem hkrati zmanjšali administrativne stroške, bi v zdravstvu po oceni ZZZS še vedno manjkalo okoli 200 milijonov evrov na leto. Zaradi staranja prebivalstva ter uvajanja dragih novih zdravil in metod pa se bo zdravstvo le še dražilo, opozarjajo, zato bi bilo treba sredstva zanj po njihovem letno povečevati za približno 20 do 30 milijonov evrov, da bi lahko sledili tem trendom.
Predlogi, ki so vedno znova naleteli na blokade
Osnutek koalicijske pogodbe prinaša nekaj že znanih predlogov, kje dobiti denar. Ljudi bi s prispevnimi stopnjami obremenili bolj enakomerno, česar se je z interventnim zakonom lani lotila že vlada Bratuškove, a so poskus takrat v veliki meri zminirali kar znotraj koalicije. Tisti, ki velik del prihodkov prejemajo na račun dividend in najemnin, za zdravstveno zavarovanje tako prispevajo sorazmerno bistveno manj kot tisti, ki živijo le od plač. Osnutek prinaša tudi zavezo, da se »morebitno krčenje pravic iz obveznega zdravstvenega zavarovanja izvede nazadnje«, bi pa zato razbremenili zdravstveno blagajno. V prihodnje tako ne bi več krila specializacij zdravnikov, pripravništva in dela terciarne dejavnosti, ki zajema izobraževanje in raziskovanje. Gre za smiseln in večkrat predlagan ukrep, ki bi zdravstvo razbremenil, a bi obremenil državni proračun in so se mu doslej upirali v drugih resorjih.
Več podpore si lahko bodoča vlada obeta ob napovedi ničelne tolerance do korupcije v zdravstvu oziroma ločitve med javnim in zasebnim, ki jo načrtujejo v tem duhu. S spremembo zakonodaje naj bi odpravili tveganje, ki ga pomeni delo istih zdravnikov v javnem in zasebnem zdravstvu, ali bodo takšno kombiniranje prepovedali ali zgolj omejili, pa niso zapisali. V sklop boja proti korupciji in večje preglednosti sodijo tudi skupna javna naročila v zdravstvu z javnimi objavami nabavnih cen. A tudi v tem primeru spremembe niso brez tveganj. Dosedanja skupna javna naročila lahko res prinesejo nižje cene, a se ob večjih zneskih boj med dobavitelji še zaostri. Dosedanje poskuse takšnega naročanja, na primer pri zdravilih, je tako spremljalo nizanje pritožb. Pot od všečne ideje do uresničljivega načrta bo v vseh teh točkah zahtevna, v strankah pa tudi glede na predvolilne programe za začetek potrebujejo več znanja o zdravstvenem sistemu.
