Pravne podlage, da bi v šolah sankcionirali »pozabljivce«, učitelji nimajo, je pojasnila ravnateljica osnovne šole Šenčur Majda Vehovec. Če učenec ne naredi domače naloge, mu učitelj ne sme dati negativne ocene. Ocenjevati sme samo vnaprej napovedane naloge z vnaprej znanimi kriteriji, ki omogočajo, da učenec dobi vse ocene, ne le negativno (na primer za manjkajočo nalogo).
Tako predpise razumejo tudi na ministrstvu za izobraževanje. Domače naloge so torej uradno del preverjanja znanja, katerega cilj je zbiranje informacij o tem, kako učenec dosega cilje oziroma standarde znanja iz učnih načrtov, ni pa namenjeno ocenjevanju znanja.
V labirintu predpisov so se v šenčurski šoli znašli po svoje. Ko je učenec pri nekem predmetu petkrat brez domače naloge, njegove starše o tem obvestijo s priporočenim pismom. »Kaj bodo naredili, je potem stvar staršev. Mnogi učenci vendarle začnejo delati domače naloge, vsi pa ne.« To jim na šoli pomaga tudi ob koncu leta, ko se starši pritožijo na oceno svojega otroka. »Imamo dokaz, da smo v zvezi z nalogami pravočasno ukrepali,« je dejala ravnateljica.
Ena stran na dan odnese »popravca« stran
Profesorica matematike v Gimnaziji in srednji šoli Rudolfa Maistra Kamnik Marta Zabret se je po več kot 25 letih poučevanja odločila, da domačih nalog ne bo pregledovala sproti, na začetku ure le ponudi svojo pomoč ob morebitnih težavah, dopusti pa tudi nekajdnevni zamik. »Skoraj ne mine ura brez vprašanj,« je dejala.
Dijaki sicer dobro poznajo njeno načelo, da »stran nalog na dan odžene popravca stran«. Še tako zanimiv pouk po njenem ne more nadoknaditi izkušenj, do katerih učenec pride le po nizu soočenj z lastnimi mejami in vztrajnostjo, je dodala profesorica. Narejene domače naloge pa pridejo prav tudi dijakom, ki bodo ob koncu šolskega leta med ocenama.
Kdo je kriv – šola ali starši?
Učencev po pouku učitelji ne smejo samovoljno zadržati, je pojasnila Vehovčeva. Kljub temu v dogovoru s starši to prostovoljno (gre namreč za njen prosti čas in za prosti čas učencev) počne ena od učiteljic; po besedah ravnateljice je učinek dober. Dodatne naloge za tiste, ki jih ne delajo, so ena najprimernejših kazni, ki jih pri svojih učencih uporablja tudi psihologinja dr. Zdenka Zalokar Divjak. Prepričana je, da to zaleže precej bolj kot omenjena obvestila staršem. Izgovarjanje šol na zakonodajo in pravilnike pa se psihologinji ne zdi smiselno. »Najlaže se je ravnati po pravilnikih. Pisanje domačih nalog je odgovornost, ki sodi med etična pravila vedenja. Ta določajo, kaj je prav in kaj ne, in morajo biti nad zakonom. Zalokar-Divjakova je prepričana, da imajo šole v rokah dovolj vzvodov, da učence pripravijo k pisanju domačih nalog. Strinja se tudi z ravnateljico Vehovčevo, sicer učiteljico matematike, da otrok brez rednega pisanja domačih nalog ne more biti uspešen.
Nasprotno pa je specialni pedagog Marko Juhant prepričan, da bi morala biti prisila k pisanju domačih nalog popolnoma v domeni staršev. »Gre za domače delo. Šola je odgovorna za šolski del vzgoje in izobraževanja. Učitelj mora nadzirati količino in vsebino domače naloge; ali in kako bo narejena, pa morajo biti pozorni starši.«
Ko je naloge veliko
Juhant pa priznava, da je od odnosa staršev do domačih nalog odvisno tudi, ali jih bo otrok redno delal in prinašal v šolo. »Staršem, ki se osredotočajo predvsem na otrokove ocene, bi morala zadoščati informacija, da so domače naloge podobne nalogam, ki jih ocenjujejo v šoli.« Sicer pa se včasih kot problematična pokaže tudi količina domačih nalog. V nižjih razredih jih je manj, v višjih pa vse več. Več je predmetov, kasneje tudi učiteljev, ki jih poučujejo, to pa po opažanju Vehovčeve za sabo potegne tudi večjo količino domačih nalog. »Vsak učitelj želi, da bi učenci snov njegovega predmeta, ki je je običajno veliko, dobro utrdili.«
M. K. precejšen del dneva preživi ob domačih nalogah in pri učenju s svojo hčerko, ki obiskuje četrti razred. Pravi, da je nalog veliko, prav tako učenja, obojega pa otrok brez razlage staršev marsikdaj ne bi zmogel. Medtem ko psihologinja Zalokar-Divjakova meni, da je takšno bdenje staršev ob otroku znamenje nezaupanja, mama četrtošolke meni drugače: »Največ bi se hčerka verjetno naučila iz slabih ocen za slabo znanje iz samostojnega učenja. A bojim se, da bi s tem izgubila motivacijo za učenje in bi se čez leto ali dve preprosto zadovoljila s povprečno oceno.« Da so dobre ocene najboljša motivacija za nadaljnje učenje, poudarja tudi Juhant.
Ne starši, ampak šolski sistem proizvaja generacijo nesamostojnih otrok, ugotavlja mama četrtošolke. Opaža namreč, da opisno ocenjevanje na začetku osnovne šole otrokom, ki v tem času ravno razvijajo svoje delovne navade, ne daje zadostnih povratnih informacij, koliko je vredno njihovo delo. »Nalog nekateri sploh niso resno jemali, niso se naučili samostojnega dela, saj se ob neopravljeni ali slabo opravljeni nalogi ni nič zgodilo,« zamujeno obdobje za učenje samostojnosti v šoli opisuje sogovornica. Prepričana je namreč, da bi morali učenci dobiti povratno informacijo tudi o delu, ki ga naredijo doma, pri tem pa bi morali spodbujati njihovo samostojno delo. Prepogosto se namreč po njenem opažanju zgodi, da učitelji pohvalijo tiste izdelke, na primer plakate, za katere je na prvi pogled očitno, da so jih namesto otrok naredili starši.
