Nastajajoče državno podjetje za trgovanje z lesom naj bi z najetjem posojila pri Evropski investicijski banki (EIB) denarno pomagalo tudi pri oživljanju lesnopredelovalne industrije in nakupu strojev za sečnjo, vlada pa razmišlja, da bi za najeto posojilo zastavila del državnih gozdov. Veronika Valentar iz Zveze lastnikov gozdov Slovenije je nad tem začudena. »Noben dober gospodar ne zastavlja zlatega jajca, torej svoje najboljše parcele ali svojega najboljšega premoženja!« poudarja.
Židan skriva, kaj snuje
Državno lesno podjetje nastaja v veliki tajnosti. Vlada naj bi predlog zakona o njegovi ustanovitvi obravnavala predvidoma čez teden dni, zaživelo pa naj bi junija. A tudi med koalicijskimi politiki so redki, ki vedo, kaj snuje kmetijski minister Dejan Židan, ki vse skupaj vodi. Celo skupine profesorjev oddelka za gozdarstvo ljubljanske biotehniške fakultete, ki že dve leti organizira javne razprave o tem, kako naj bi bilo v prihodnje organizirano slovensko gozdarstvo, in v razmislek ponuja svoj predlog (javno gozdarsko podjetje), ni nihče niti vprašal za mnenje, kaj šele povabil v delovno skupino.
Zagon državnega podjetja za trgovanje z lesom naj bi omogočil kredit, najet pri SID banki in težak 15 milijonov evrov, vloga za najetje dodatnih 72 milijonov evrov kredita pri EIB pa je po naših informacijah že na tej banki. Cilj tega podjetja naj bi bil iz gozdov čim prej pospraviti poškodovani les (po ocenah Zavoda za gozdove Slovenije gre za sedem milijonov kubičnih metrov), ki ga namerava odkupovati le od lastnikov gozdov na območjih, ki jih je poškodoval žled, zaradi česar bo treba zagotoviti sledljivost lesa, kakršna je uveljavljena v državnih gozdovih. To pa seveda ne bo mačji kašelj. Državno podjetje bi odkupljeni les prodajalo naprej – pretežno slovenski lesnopredelovalni industriji, a jo mora najprej postaviti na noge, saj je skoraj mrtva. V ta namen naj bi ji omogočilo blagovni kredit.
Država nič bolj domoljubna od lesnih mešetarjev?
Letos naj bi državno lesno podjetje iz zasebnih gozdov odkupilo milijon kubičnih metrov poškodovanega lesa, v letih 2015 in 2016 pa po dva milijona. Če ga ne bo uspelo končnemu kupcu prodati že na kamionski cesti, naj bi ga skladiščilo v šestih zbirnih centrih (predvidoma v Logatcu, Prestranku, Mostu na Soči, Bohinjski Bistrici, Škofji Loki ali Medvodah in Šmartnem ob Paki ali Šoštanju). Da država ne bo nič bolj domoljubna od lesnih mešetarjev, kaže namera, da bo les prek novoustanovljenega podjetja tudi sama prodajala v tujino (predvsem v Italijo in Avstrijo), če doma ne bo dovolj kupcev.
Približno 15 milijonov evrov najetega kredita naj bi državno podjetje primaknilo koncesionarjem v državnih gozdovih, da bi si nabavili sodobne stroje za sečnjo in tudi kakšno žičnico. Če bo družba začela delovati junija, naj bi letos ustvarila dobrih 700.000 evrov dobička, načrtujejo njeni pobudniki, v prihodnjih dveh letih pa okoli 2,3 milijona evrov na leto. Surovino namerava prodajati pod blagovno znamko Slovenski les je lep. Navkljub prvotnim načrtom, da zaposlenih v tem podjetju sprva ne bo, ker bi si njegovo delo razdelila Zavod za gozdove Slovenije in Slovenska odškodninska družba, pa vsaj brez direktorja gotovo ne bo šlo. Naši viri pravijo, da nekateri na tem položaju vidijo (se vidi) direktorico sklada kmetijskih zemljišč in gozdov Ireno Šinko, saj naj bi na novo podjetje s sklada prenesli vse državne gozdove, tiste, ki niso v koncesiji (okoli 25.000 hektarjev), pa zastavili za kredit pri EIB. Šinkovi bi ta kadrovska rošada prišla še kako prav, saj ji novembra poteče štiriletni mandat na čelu sklada.
Ne vedo, kje imajo gozd
Pa je ustanovitev državnega podjetja za trgovanje z lesom sploh potrebna? Nekateri gozdarji odgovarjajo pritrdilno, saj so cene lesa zaradi njegovega preobilja kot posledice žledu že začele drseti, Avstrijci, ki pokupijo ogromno slovenske hlodovine, pa trgovanje omejujejo. Jože Jeromel, velik gozdni posestnik in tudi prodajalec lesa, nam je povedal, da so Italijani ceno lesa že znižali za pet evrov na tono, velik avstrijski odkupovalec hlodovine Haslacher jo je s 1. aprilom znižal za sedem evrov za kubični meter... Avstrijci so začeli tudi dosledno spoštovati s pogodbami dogovorjene kvote za odkup lesa, katerih povečanje so doslej dovoljevali, po novem pa ne več. Toda Jože Jeromel državnega podjetja za odkup lesa kljub temu ne bi ustanavljal. Ocenjuje, da tako velikih količin hlodovine, kot je trenutno na trgu, poleti in jeseni ne bo več, kajti zdaj poškodovano drevje pospravljajo tisti, ki imajo gozdove blizu cest in ki sploh vedo, da jim jih je poškodoval žled. »Polovica jih tega ne ve, najmanj četrtina lastnikov pa ne ve niti tega, kje imajo gozd,« slovensko realnost opiše Jeromel.
Ne predstavlja si, kako bi državno podjetje sploh delovalo. »Kje bo skladiščilo les? Kupili bodo hlode, jih nekje odložili, čez dve leti pa bodo lahko od tam odpeljali kvečjemu humus,« meni Jeromel in pravi, da bi za kakovostno skladiščenje potrebovali bazene z vodo, toda v Sloveniji še morja nimamo dovolj za ta namen, kaj šele bazenov. »Skladiščiti je mogoče le celulozo, drug les po mesecu dni ni več uporaben. Bukev je črna po štirinajstih dneh, bor pomodri v desetih dneh...« našteva Jeromel, ki vidi rešitev v tem, da politiki in gospodarska zbornica skušajo pomagati pri prodaji odvečnega slovenskega lesa v Nemčijo in tiste dele Avstrije, kjer naj bi ga primanjkovalo. Na vprašanje, ali ni bolje, da država najame kredit, postavi na noge lesnopredelovalno industrijo in ji ponudi domači les, pa Jeromel odgovarja: »Takšen projekt mora nastati na zdravi podjetniški pobudi. Da bi država postavila podjetje in nekomu rekla, naj dela v njem, to po mojem ne bo šlo.«
Kaj z razpadlo lesno industrijo?
Ustanovitvi državnega podjetja za odkup lesa ni naklonjen niti gozdarski strokovnjak Janez Černač, še najbolj ga skrbi, če bi za najeto posojilo jamčili z državnimi gozdovi. Meni, da bi bila to v danih razmerah zelo tvegana odločitev. »Stanje v naši lesni industriji je skrb zbujajoče, saj smo izgubili približno 30.000 delovnih mest z vsemi posledicami (znanje, tehnologije… ). Zato že vsaj desetletje in pol gozdarska izvajalska podjetja in drugi hlodovino iz redne sečnje prodajajo v sosednje države. Za našimi mejami so, tudi na račun naše hlodovine, zgradili moderne lesnopredelovalne obrate z izredno velikimi zmogljivostmi,« pojasnjuje Černač. Prepričan je, da razpadle slovenske lesne industrije z zastarelo tehnologijo ni mogoče na hitro posodobiti niti za predelavo lesa iz rednih sečenj, kaj šele dodatnih količin iz žledolomov. Meni, da bi bili zaradi tega prisiljeni po nizki ceni izvažati tudi hlodovino iz žledolomov.
»Zaradi kriznih razmer ter zadolženosti države in gospodarstva tvegamo, da najetih posojil ne bomo zmogli vračati. Zato lahko zgubimo še državne gozdove, s katerimi bi jamčili za posojila. Zaradi vračanja državnih gozdov v naravi ob denacionalizaciji, pretežno tujcem, in celo gozdov fevdalnega izvora imamo že zdaj v primerjavi z drugimi državami zelo malo državnih gozdov (le slabih 20 odstotkov, op. p.),« dodaja Černač.
