Na ljubljanskem okrožnem sodišču bo jutri obravnava, povezana s Tovarno sladkorja Ormož (TSO), ki je prenehala obratovati pred sedmimi leti, ko sta se njen večinski lastnik (nizozemski Consum) in takratna slovenska vlada odločila, da v Sloveniji ne bomo več proizvajali sladkorja in pridelovali sladkorne pese, ter se s tem odrekla dodeljeni kvoti za sladkor. Bruselj je za to potezo hvaležno globoko segel v evropsko blagajno; lastnik je za zaprtje tovarne prejel okoli 36 milijonov evrov, kmetje pa dobrih 27 milijonov zaradi opustitve pridelave pese in kot nadomestilo za nakup strojev za pridelavo in spravilo pese. Toda zaradi domnevnih nepravilnosti pri zapiranju TSO (silosa, ki še vedno stojita na pogorišču nekdanje tovarne, bi bilo treba po mnenju evropskih inšpektorjev porušiti) Bruselj terja del denarja (8,7 milijona evrov) nazaj. Evropska komisija o tem še ni odločila, bo pa o drugi kazni, vredni 10,6 milijona evrov, jutri presojalo slovensko sodišče.
Evropski in slovenski inšpektorji iste stvari videli različno
Po evropski inšpekciji so nadzor nad TSO v likvidaciji opravili tudi slovenski kmetijski inšpektorji, ki jih v Ormožu nista zmotila tamkajšnja silosa, pač pa skladišča in dimnik. Ker bi po njihovem mnenju lastnik te objekte moral porušiti, je Agencija za kmetijske trge in razvoj podeželja (agencija), ki je izplačala denar za zapiranje tovarne sladkorja, skušala unovčiti del bančnega jamstva (v znesku 10,6 milijona evrov), ki ga je TSO deponirala. Ljubljansko okrožno sodišče je z izdajo začasne odredbe unovčitev pred dvema letoma zadržalo, jutri pa bo presojalo, kdo ima prav v tej zgodbi – likvidacijski upravitelj TSO Jurij Dogša, ki trdi, da so naredili vse, kar je določal program zapiranja tovarne, ali direktor agencije Benedikt Jeranko. Ta meni, da je država zaradi domnevnih nepravilnosti pri zapiranju TSO upravičena unovčiti 10,6 milijona evrov varščine.
Postopek zapiranja TSO bi bilo treba končati že pred tremi leti, a se še vedno vleče, vzporedno z njim potekajo tudi aktivnosti za ponovno oživitev pridelave sladkorne pese in gradnjo nove tovarne. Vladimir Hunjadi, tajnik Združenja pridelovalcev sladkorne pese Slovenije, je še vedno prepričan, da jim bo uspelo. Pohvali se, da je od 1200 do 1500 kmetov že napovedalo, da bi bili pripravljeni znova pridelovati sladkorno peso. Vlada se do morebitne oživitve proizvodnje sladkorja v Sloveniji uradno še ni opredelila, kmetijski minister Dejan Židan pa se po Hunjadijevih besedah temu odgovoru nenehno izmika.
Dogša: Bi lahko zagotovili dovolj kakovostne pese?
Jurij Dogša, ki je bil direktor TSO vse od njene ustanovitve do zaprtja, glede oživitve proizvodnje sladkorja ni posebno optimističen. »Če bi bilo v okolici nove tovarne dovolj kakovostne pese po konkurenčnih cenah, njena gradnja ne bi bila vprašljiva. Toda lastniki so tovarno zaprli zato, ker so imeli ves čas premalo pese. Ta poljščina tako visokih odkupnih cen, kot so veljale takrat, ne bo dosegala nikoli več, zato si sami odgovorite na vprašanje, ali bi v novi tovarni pod drugačnimi pogoji res imeli trikrat več pese kot pred zaprtjem stare, kar načrtujejo,« nam je svetoval Dogša. In dodal, da bi bilo novo tovarno, če bi se že odločili zanjo, najbolje zgraditi na mestu stare, kjer je na voljo vse – od silosov, ceste, plina, elektrike...
Toda Dogša opozarja: »Ko smo šli v prestrukturiranje TSO, smo se morali zavezati, da na tej lokaciji v Ormožu ne bomo več proizvajali sladkorja. In dokler kvote za sladkor v EU ne padejo (to se bo zgodilo 30. septembra 2017, op. p.), proizvodnja ne more steči. Zanimivo je tudi to, da se nemški, francoski in nizozemski kmetje, ki so pri proizvodnji pese najbolj konkurenčni, ukinitve kvot bojijo, slovenski pa se je veselijo, ker bi v tem primeru lahko zgradili novo tovarno. Kakšni bi bili pogoji za njeno obratovanje, je pa druga stvar.«
