Če bi želeli izbrati trenutek, ki simbolizira prvih sto dni vlade Mira Cerarja, bi se morali vrniti v večerne ure 1. decembra. Takrat je pred novinarje stopil minister za finance Dušan Mramor. Izvedeli smo, da bodo prihranki, ki jih je vlada iztržila v pogovorih s sindikati javnega sektorja, znašali okoli 30 milijonov evrov, torej štirikrat manj od njenih prvotnih načrtov.
Prizor je bil nenavaden. Finančni minister, ki je še nekaj dni pred tem napovedal »črne scenarije«, če se prihranki ne bodo merili v trimestnih milijonskih številkah, je novinarjem s kislim nasmehom pripovedoval o znamenjih optimizma, ki da bo spodbudil potrošnjo pred prihajajočimi prazniki. Za hip se je zdelo, da ne gre za istega Dušana Mramorja. »Gre za pameten, dober in konstruktiven dogovor,« je v mikrofone govoril Miro Cerar. A v zraku je bilo čutiti, da je njegova vlada doživela svoj 26. november 2005. Dan, ko so množični sindikalni protesti dokončno »prepričali« takratnega premierja Janeza Janšo, da je s krova svoje ladje vrgel (neo)liberalno misleče ekonomiste iz odbora za reforme.
S pomembno razliko: če so sindikati pesek v kolesje na videz nepremagljive Janševe vlade vrgli po letu dni njenega mandata, so Cerarja »omejili« že po treh mesecih. Postalo je jasno, da tudi njegova vlada ne bo tvegala odprtega spopada s sindikati. In da bo denar, s katerim bo skušala »zapreti« proračun, raje iskala z novimi davki in obremenitvami.
Tehnokrat in »rešitelj« v eni osebi
Ključna težava, ki jo ima vlada Mira Cerarja, je konceptualna. V sami naravi delovanja namreč močno spominja na vladi Alenke Bratušek in Boruta Pahorja. Raje jemlje, kot reže. Bolj ali manj slepo sledi proračunskim navodilom iz Bruslja, pri čemer je ne zanima, da imata težave s presežnim primanjkljajem tudi dve ključni članici EU (Francija in Italija). Pri odločitvah, recimo pri privatizaciji, odgovornost rada prelaga na druge, na primer na »že sprejete sklepe« iz prejšnjih mandatov. Politično težkih odločitev (uvedbe davka na sladke pijače) se loteva tako, kot se jih ne bi smela: brez predhodnega preverjanja terena, posledic in dobro pripravljenega rezervnega scenarija v primeru, če stvar pade.
Podobnosti med sedanjim predsednikom vlade in njegovo predhodnico je še kar nekaj. Ključna je, da sta (bila) Bratuškova in Cerar rada tehnokrata in »rešitelja« v eni osebi: prva je Slovenijo po lastnih besedah reševala pred trojko, drugi pa (tudi) pred etičnimi stranpotmi.
Zakaj je Cerar zamudil zgodovinsko priložnost
A hkrati je med njima tudi pomembna razlika. Če je bilo tehnokratizem Bratuškove še mogoče razumeti (na čelo države ni prišla z volitvami, programa dela pa si v mesecih pred sanacijo bank in ob napadih finančnih trgov ni niti utegnila niti smela pisati), je povsem druga zgodba Cerar. Njegova stranka je na volitvah dobila več sedežev v državnem zboru kot Drnovškova LDS v svojih zlatih časih. V koaliciji nima treh, ampak le dva partnerja, oba obremenjena z »dediščino« prejšnjih kriznih vlad. V stranki, ki nosi njegovo ime, nima konkurenta za prestol. Vodenje vlade je prevzel v času gospodarske rasti in nizkih pribitkov na obveznice, šef glavne opozicijske stranke pa je večino mandata te vlade preživel v zaporu, v katerem je napisal knjigo o mitološkem kraljestvu domnevnih Praslovencev.
Vsaj v teoriji je bil torej Cerar kot »nov obraz«, ki ga je v politično orbito izstrelila nezaupnica »staremu« političnemu redu, po Janezu Janši leta 2004 prvi predsednik vlade, ki je imel teren dejansko pripravljen za uveljavljanje ambiciozne(jše)ga načrta vladanja. Za cilje, ki bi presegali »politično stabilnost«, po Cerarju največji uspeh prvih stotih dni njegove vlade. Gre za priložnost, ki se v proporcionalnem volilnem sistemu, sploh v Sloveniji, odpre sorazmerno redko. A Cerar jo je dokaj hitro tudi zapravil. In to z nekaterimi strateškimi in taktičnimi napakami.
Ujetnik Karla Erjavcain načete SD
Prva napaka se je zgodila že pri sestavljanju koalicije. Miro Cerar je vanjo prelahko spustil DeSUS, klasično interesno stranko (»one issue party«), ki velja za tempirano bombo vseh koalicij. Hkrati v njej ni našel prostora za Zavezništvo Alenke Bratušek (ZaAB) – verjetno zaradi kratkovidne politične zaslepljenosti z napadi predsednice te stranke v času predvolilne kampanje in njene zdaj že zloglasne komisarske zgodbe. Danes je jasno, da bi Cerar z ZaAB, ki jo kljub njenemu minimalnemu številu poslancev v SMC še vedno vidijo kot največji trn v peti, dobil idealnega koalicijskega partnerja: stranko s politično ohromljeno predsednico, ki bi podprla domala vse vladne ukrepe. Z DeSUS je dobil dvoje: sprejel vlogo talca politično neuničljivega Karla Erjavca in utrdil os DeSUS-SD. Vse več je znamenj, da so interesni krogi za obema strankama, ki sta se že pred volitvami povezali, dejansko isti. Prav SD je sicer stranka, okrog katere je veliko nejasnosti. Čaka jo kongres, stranka pa je od odhoda Boruta Pahorja notranje še bolj sprta in v defenzivi. Na lokalni ravni izginja iz mest (začasno jo vodi minister za kmetijstvo), na državni ravni pa jo po levi s precej jasnejšim programom in bolj karizmatičnim voditeljem prehiteva tudi Združena levica (ZL). Zaradi vsega naštetega gre pričakovati, da bo SD v prihodnjih mesecih še agresivneje iskala svoje mesto znotraj vlade.
Drugi Cerarjev minus izhaja iz same geneze SMC. Gre za stranko, ki je nastala dobesedno iz nič. Od trenutka, ko je Cerar javno potrdil, da razmišlja o ustanovitvi stranke, do obletnice prvih stotih dni njegove vlade je minilo manj kot sedem mesecev. Že kmalu se je izkazalo, da je SMC presečišče dveh interesnih silnic: kroga kadrov nekdanje LDS, natančneje struje Petra Jamnikarja, in skupine »novih obrazov«, ki jih je Cerar v stranko pritegnil na podlagi družinskih in drugih poznanstev ali priporočil. Prej ali slej je postalo jasno, da bo med njimi počilo. To se je zgodilo prav v času sestavljanja vlade. V ključnem trenutku je SMC, še vedno javnosti bolj ali manj zaprto stranko z množico anonimnežev v državnem zboru, ki tvorijo pogosto molčeči glasovalni stroj, naredilo ranljivo. Četudi je Cerar iz stranke Jamnikarja »odrezal« in njeno operativno vodenje zaupal Eriku Kopaču, pa ji v programskem smislu – če odštejemo etično-koruptivno »očiščenje« države – še vedno ni dal identitete. Prepušča jo nihanjem med vrednotnim konservativizmom in ekonomskim liberalizmom, kar bi lahko SMC zlahka uvrščalo tudi na desno sredino.
Vse napake vlade Mira Cerarja
Med napake lahko vladi štejemo še »resničnostni šov« z iskanjem gospodarskega ministra, predolgo pripravljanje strategije upravljanja državnega premoženje, ki bančno-investicijskim lobijem odpira prostor za ribarjenje v kalnem, zaplete z iskanjem direktorja Sove...
Na ravni ministrov je napake že po treh mesecih težko našteti. Poglejmo le nekaj primerov. Med prvimi resorji, ki bi zahtevali nujne ukrepe, je zdravstveni. A se že zdaj zbujajo dvomi, ali mu je ministrica Milojka Kolar Celarc ob nakopičenih težavah, ki poglabljajo luknjo v zdravstveni blagajni, sploh kos. Zdi se, da vse upa polaga v dodatnih 72 milijonov evrov denarja od prihrankov pri ukinitvi dopolnilnega zdravstvenega zavarovanja, ki ga nameravata vlada in zdravstvena blagajna usmeriti v zmanjšanje čakalnih dob. Toda od ključnih členov sistema – z izjemo prvega moža Zavoda za zdravstveno zavarovanje (ZZZS) Sama Fakina – je odtujena, številni z zdravniki na čelu pa ji že očitajo prepočasno ukrepanje.
Tudi Dušan Mramor je vsaj za zdaj razočaral. Če se je ob imenovanju pričakovalo, da bo finančni minister dejansko vodil vlado in jo tudi v strateškem smislu usmerjal, je Mramorjevo avtoriteto v zadnjih tednih načel padec nekaterih njegovih predlogov, za katerega je v pomembni meri zaslužen tudi Cerar. Mramorjev vpliv tako seže le do gasilskih ukrepov za krpanje proračuna. S slabo banko, ki jo je Mramor sprva napadel in se nato hitro umaknil, in Slovenskim državnim holdingom (SDH) se bolj ali manj ukvarja le državni sekretar Metod Dragonja. Vtis je, da se pri aktualnem vodstvu SDH išče tudi grešnega kozla, ki da bo kriv za zaustavitev privatizacije. Tudi sicer se zdi, da gre med navezo Mramor-Dragonja in novim ministrom za gospodarski razvoj in tehnologijo Zdravkom Počivalškom prej kot tvorno sodelovanje pričakovati izbruhe konfliktov.
Načrt: brez konfliktov vladati na valu rasti?
Težava nekaterih ministrov je tudi njihova politična šibkost, predvsem za »spopadanje« z resorji, ki jih dejansko že več let vodijo uradniki. Eno takih je ministrstvo za okolje in prostor, ki ga vodi Irena Majcen. Za zdaj ima najmanj »kredita« minister za infrastrukturo Peter Gašperšič. Če si je ob prvem nastopu v državnem zboru z zadržanim pogledom na gradnjo infrastrukturnih projektov z vprašljivo donosnostjo (drugi tir in tretja razvojna os) prislužil jezo železničarsko-luškega lobija, je ploščo v naslednjih mesecih postopoma začel obračati. Gašperšič je eden od ministrov, ki tudi po treh mesecih še vedno nima popolnjene (sekretarske) ekipe. Precej nezadovoljstva je tudi z ministrom za pravosodje Goranom Klemenčičem. Ta očitno nadaljuje prakso svojega predhodnika Senka Pličaniča, ki ob pripravi zakonodaje ni dal veliko na predloge iz vrst sodstva ali tožilstva. Večno vprašanje, povezano z njim, je tudi konflikt interesov, ki izhaja iz poslov njegove soproge in odvetnice Nine Zidar Klemenčič z državnimi bankami in podjetji.
V vsakem primeru se je Cerar že zdaj – na začetku mandata – usmeril v teme, pri katerih mu ne bo treba porabiti preveč politične energije. To zagotovo počne zavestno. Podpora mu hitro pada. V anketi Ninamedie so mu sodelujoči še oktobra za delo na čelu vlade namenili povprečno oceno 3,17. Zdaj je padla na 2,85. Tudi SMC v javnomnenjskih anketah več ne vodi.
Prvi izzivi vlade v novem letu bodo tako kadrovske narave – na čelu z novimi nadzorniki SDH, ki jih bo vlada morala izbirati iz vse bolj praznega kadrovskega bazena. Januarja se bo ukvarjala še s fiskalnim pravilom, pripravo državne infrastrukturne politike, posebnim zakonom za preiskavo projekta TEŠ 6 in preoblikovanjem javnih zavodov v »podjetniško obliko«. O strukturnih reformah v Cerarjevih zadnjih nastopih ni mogoče slišati ničesar. Tudi to je logično. Ne le zaradi obujene gospodarske rasti, ki bo vlado kljub »ohlajanju« Nemčije zagotovo uspavala. Tistega prvega decembrskega večera nas je Cerar naučil, da ni politik, ki bi silil v konflikte. Tudi takrat ne, ko bi jih država mogoče potrebovala.
