Slovensko prebivalstvo se stara. V državi je že skoraj 340.000 ali dobrih 16 odstotkov prebivalcev starejših od 65 let, za leto 2050 pa Eurostatove projekcije kažejo, da se bo njihovo število skoraj podvojilo. Večina starejših ima svojo nepremičnino, toda stanujejo v prevelikih in od zoba časa tudi že načetih objektih, pripoveduje Tomaž Banovec, član nepremičninskega združenja FIABCI, ki se s stanovanjsko problematiko starejših ukvarja tudi v okviru Zveze društev upokojencev Slovenije. »V Sloveniji je bila zadnjega pol stoletja zgrajena glavnina hiš in stanovanj, v katerih živi 750.000 prebivalcev, ki so stari več kot 50 let. Žal so bili grajeni tako, kot da bodo stanovalci vedno mladi in gibčni,« pa opozarja predstojnik Inštituta Antona Trstenjaka za gerontologijo in medgeneracijsko sožitje dr. Jože Ramovš. Hkrati imajo starejši po Banovčevih besedah pri nas še gromozanski civilizacijski problem: »Mislijo, da morajo njihove objekte dobiti vnuki in da bodo v njih živeli njihovi otroci.«
Politika brez denarja
V takšnih razmerah bi ministrstvo za infrastrukturo in prostor stanovanjsko problematiko starejših reševalo s spodbujanjem dnevnih centrov za starejše. V najnovejšem osnutku novega nacionalnega stanovanjskega programa (NSP) kot eno primernejših rešitev omenja tudi sobivanje starejših oseb v večjih ali skupinskih gospodinjstvih. Lastnikom, ki finančno ne zmorejo več skrbeti za svojo hišo oziroma stanovanje, pa bi ponudilo možnost, da bi svojo nepremičnino v zameno za doživljenjsko rento prodali javnemu stanovanjskemu skladu in tako postali najemniki javnega stanovanja.
»To so pravzaprav naši predlogi, ki smo jih izpostavili že pri prvih dveh osnutkih novega programa. Toda ministrstvo se gre politiko brez denarja, saj javnega denarja ni dovolj, da bi na novo gradili,« poudarja Tomaž Banovec, član nepremičninskega združenja FIABCI. Kot navaja, Slovenija že za nastanitve, torej za subvencioniranje neprofitnega in tržnega najema, nameni tako majhen delež BDP, da ga slovenska in evropska statistika sploh ne zaznata. »Mi za te subvencije dajemo okoli 20 milijonov evrov na leto, Avstrija pa 700.« Iz osnutka NSP je kljub temu mogoče razbrati, da se ministrstvo še ni odpovedalo gradnji novih stanovanj in bi na ta način (v okviru javno-zasebnih partnerstev) reševalo tudi stanovanjsko problematiko starejših.
Toda po Banovčevih besedah je gradnja novih stanovanj najdražja izbira, veliko ceneje bi bilo, če bi za vzpostavitev skupnostnih oblik bivanja za starejše uporabili obstoječ stanovanjski fond. »V Sloveniji imamo gromozansko količino nepremičnin, ki bi lahko že jutri postale skupnostna stanovanja.« Sploh prvi ukrep (in hkrati najcenejši), ki bi se ga morala država lotiti, pa je po njegovih besedah promocija skupnostnih oblik bivanja.
15 stopnic preveč
Tudi dr. Jože Ramovš poudarja, da bi se morala država osredotočiti na obstoječa stanovanja. Raziskava inštituta je namreč pokazala, da ima samo 9,6 odstotka starejših, ki so v njej sodelovali, v svojem bivališču nameščena oprijemala, 12 odstotkov pa kopalne sedeže. Dovolj široka vrata za prehod vozička ima 46,1 odstotka vprašanih, več kot polovica pa jih živi v prvem ali višjih nadstropjih. Med njimi jih ima dvigalo samo 15 odstotkov, vsi starejši od 50 let v državi pa morajo do svojega bivališča v povprečju prehoditi malo več kot 15 stopnic.
»Če teh ovir človek ne odstrani in ne prilagodi svojega stanovanja za življenje v času starostnega pešanja, mu ostane samo razmišljanje o odhodu v dom za starejše,« opozarja dr. Ramovš. Kot pojasnjuje, je bila to pri nas zadnja desetletja tudi edina usmeritev države, medtem ko so naši evropski sosedje poleg nje razvili še več kot deset različnih programov za dolgotrajno oskrbo v starosti. »Prednostna usmeritev teh držav je, da stari ljudje bivajo in so oskrbovani doma. Zato starejšim zagotovijo po dva in več tisoč evrov nepovratnih sredstev za prilagoditev stanovanja. Ta znesek pa se državi povrne že, če je človek samo kak mesec dlje v domači oskrbi.«mk