»To je bila čudovita gesta. Polepšali so nam praznike,« je bil ganjen Martin Lažeta, ki celjsko društvo Sonček vodi že od leta 2007. Ljudje zanj pravijo, da je resnično pravi entuziast in da se svojemu delu predaja z dušo in telesom. Tudi sam je namreč izkusil, kako hudo je, kadar se otrok ne rodi zdrav in se družini v trenutku sesuje svet. Najprej pride šok, potem nesmiselna vprašanja, zakaj se je moralo to zgoditi ravno mojemu otroku, sčasoma se človek znova postavi na noge, se sooči s težavami in jih sprejme kot izziv.
Zaradi očetovega infarkta odšel od doma
Lažetova imata 21-letnega sina, ki se je rodil s cerebralno paralizo. Imata ogromno izkušenj, ki jih z veseljem posredujeta mladim staršem, ki so ob vstopu v društvo Sonček še zelo zbegani in prizadeti. Večina jih na začetku prisega, da prizadetega otroka nikoli ne bodo dali od sebe. Največkrat niti ne pomislijo, da bodo z leti postali stari in utrujeni in da otroku ne bodo mogli stati ob strani vse življenje. Zato je Sonček tudi odprl svoje bivalne enote, v katerih živijo ljudje, ki so zaradi cerebralne paralize ali mišične distrofije odvisni od pomoči drugih in ne morejo biti v domačem okolju.
Eden od dvanajstih stanovalcev Sončkovega doma v Štorah je tudi 32-letni Boris Sever iz Maribora. »Ko sem se rodil, sem imel okoli vratu ovito popkovino. Tiste sekunde, ko sem bil brez kisika, so bile zame usodne. Diagnoza je bila cerebralna paraliza,« nam je pripovedoval Boris, ki se je v bivalno enoto preselil pred sedmimi leti, ko je njegovega očeta prizadel infarkt.
»Mama in oče zaradi bolezni ne moreta skrbeti zame. K njima grem samo med prazniki. Tudi letos bom šel in komaj čakam, da bom znova videl sestro, ki sicer živi v Nemčiji in se domov vrača samo ob koncu leta.« Boris se, čeprav je priklenjen na invalidski voziček, ne zapira v sobo in je rad med ljudmi. Še vedno pa ne more skriti razočaranja, da si ni ustvaril svoje družine. »Vedno sem načrtoval, da bom nekje pri starosti 28 let imel svojo družino. Ostalo je samo pri željah in s tem sem se zelo težko sprijaznil. Zdaj imam drugačno željo. Rad bi živel v najetem stanovanju, vendar vem, da brez negovalca ne šlo. Dal sem prošnjo za stanovanje, vendar slabo kaže, ker sem na čakalnem seznamu šele na 470. mestu.«
Staro dvigalo je bilo že nevarno
Tudi Boris je eden izmed tistih, ki potrebujejo sobno dvigalo in je bil darila Lions kluba Celje, ki mu predseduje novinarka Simona Brglez, zelo vesel. V Sončkovem domu Štore si namreč sploh ne znajo predstavljati, kako bi živeli brez dvigala. Nekateri invalidi so namreč precej težki in jih negovalci brez pomoči dvigala ne morejo dvigniti. »Dvigalo, ki smo ga uporabljali doslej, je bilo staro 15 let. Samo predstavljajte si, kakšno težo je v vseh teh letih preneslo, zato ni čudno, da je ogrodje postalo nestabilno, da so bila kolesa majava in da je hidravlika začela puščati. Po domače povedano, staro dvigalo je odslužilo svoje, novega pa si sami v teh težkih časih ne bi mogli privoščiti,« nam je pripovedoval Lažeta, zadovoljen, da se tako v Štorah kot tudi v delovni enoti v Celju že čuti praznični utrip in da se dekleta in fantje kljub zdravstvenim omejitvam veselijo praznikov. Na ulici v starem mestnem jedru imajo celo svoj prodajni kotiček, v katerem prodajajo svoje izdelke. »Če se ne motim, smo letos izdelali okoli 5000 voščilnic, vendar na ulici prodajamo tudi izdelke, ki so jih naredili naši prijatelji iz drugih Sončkovih enot,« je pojasnil Boris, ko se je pred kratkim na električnem vozičku iz Štor pripeljal v Celje. »Vožnja sploh ni problem. Sem zelo samostojen in se rad vozim naokoli. Res pa je, da me močno zebe in da je potrebno čim prej na toplo.« Ko smo ga vprašali, kaj bi si v prihajajočem letu najbolj želel, je brez premisleka odgovoril. »Zdravja! Samo zdravja si želim. Vem, da ne bom nikoli hodil, to mi je jasno. Želim pa si, da ne bi dobil še kakšne druge bolezni in da bi lahko še naprej živel tako svobodno kot doslej.«
