Kupil in odmislil
Občini Ravne je Rimski vrelec, katerega dodana vrednost je zdravilna voda, ki je bila nekdaj ena najbolj cenjenih in prodajanih mineralnih vod v vsej Avstro-Ogrski, izvažali pa so jo celo v ZDA, uspelo prodati šele v tretjem poskusu, pogodbo pa je kupec podpisal tako rekoč zadnjo minuto. Tri leta po podpisu pa je občini sporočil, da objekta ne namerava obnoviti in vanj vlagati denarja. Ob tem pa se ne strinja niti s plačilom globe, ki bi jo bil dolžan plačati zato, ker ni spoštoval zavez iz pogodbe. Rimski vrelec bi namreč, tako je bilo zapisano, moral obnoviti do junija lani, ker pa se to ni zgodilo, bi moral občini od spomladi letošnjega leta plačevati globo, mesečno po 9600 evrov. Še več, ker se v treh letih vrelca ni niti dotaknil, bi moral ta spet pristati v rokah občine, ob tem pa ji kupnine, Abidov je za objekt odštel natanko 480.000 evrov, ne bi bilo treba vrniti. A kupec temu ugovarja.
Občina si želi rešitve po mirni poti
»Trenutno med nami in lastnikom še potekajo pogovori o nadaljnji usodi Rimskega vrelca. Lastnik nas je obvestil, da ne bo izvedel investicije, zato zdaj skupaj z njim in odvetnico Sabino Mikulin, ki ga zastopa, iščemo rešitve, kako naprej. Možnih je več poti. Da sporazumno razdremo pogodbo in odstopimo tudi od pogodbenih kazni ali poiščemo dogovor o spremembi vsebine pogodbe. Naš cilj vsekakor je, da bi Rimski vrelec čim prej dočakal obnovo, zato nam je bližje dogovorna rešitev in skupno iskanje novega investitorja. Če bodo svetniki, ki bodo o tem odločali do konca letošnjega ali v začetku prihodnjega leta, vztrajali pri plačilu denarnih kazni in vračilu Rimskega vrelca v naravi, brez vračila kupnine, pa bomo morali ubrati sodno pot,« zaplet in možne rešitve opisuje ravenski župan Tomaž Rožen.
Ravenski občinski svet bi po nekaterih napovedih moral peripetije glede Rimskega vrelca obravnavati že ta teden, a je Rožen dejal, da še nimajo pripravljenega gradiva. Zagotovo je interes občine razvoj turizma, ki je neločljivo povezan z vrelcem. Ne nazadnje je bila taka tudi politična odločitev občinskega sveta. Zdaj jim je seveda lahko žal, da jim je v teh treh letih, ko se ruski poslovnež ni zganil, iz rok spolzelo kar nekaj drugih poslovnežev, ki so se zanimali za vlaganja in bi morda premaknili stvari z mrtve točke. A jih je občina napotila na kupca oziroma lastnika, s katerim pa očitno niso našli skupnega jezika.
