V začetku leta je Hilal Arnaoot sklenil odličen posel z Andrejem Fištravcem. S stiskom roke mu je župan Maribora omogočil, da je podjetnik nepremičnino ob desnem bregu Drave kupil od občinskega podjetja Zim izjemno ugodno, saj je zanjo plačal le 610.000 evrov z DDV. Mestnim veljakom je bila od višine kupnine pomembnejša smela napoved podjetneža, da bo v Mariboru še letos začel graditi izobraževalno ustanovo, vpis študentov pa naj bi stekel jeseni 2017.
Ekspresno umeščanje v mestno tkivo
Letos se v Maksovi jami ni premaknil niti en kamen. Arnaoot je medtem pridobil idejno zasnovo objekta, zrisal jo je arhitekt Andrej Šmid. Zagonske projektantske naloge pa je naložbenik zaupal komunalnemu podjetju Nigrad, ki je pripravilo gradivo, s katerim bi mestni svet ekspresno, po skrajšanem postopku, umestil predvideni objekt v mariborsko mestno tkivo.
Iz predloga sklepa je mogoče razbrati veliko skrb predlagatelja, da bi omogočil napovedani univerzi shajati z bistveno manj parkirnimi prostori, kot jih od njega zahteva dolgoročni mestni prostorski načrt. Če držijo Arnaootove trditve, da se bo v njegovi ustanovi, ki bi jo vodila ta čas še neidentificirana ameriška univerza, nekoč šolalo 2500 študentk in študentov, bi ji moral zagotoviti najmanj 800 parkirnih prostorov.
Predlagani prostorski načrt pa bi rad zaobšel krovni občinski akt in bi skušal legalizirati gradnjo s komaj 105 parkirnimi prostori. Seveda bi bilo teoretično možno, da bi se Arnaoot zadovoljil s samo 300 študenti, ki bodo v Slovenijo pripotovali z Arabskega polotoka in bi plačevali 10.000 dolarjev šolnine na leto. A tak scenarij ni verjeten, ker je v objektu z več kot 18.000 kvadratnimi metri površin načrtovanih 43 predavalnic in 49 kabinetov za predavatelje.
Če bodo županu naklonjeni mestni svetniki blagoslovili prostorski načrt, bodo Arnaootu podarili še dodatne popuste. Ne bo mu treba plačati stroškov izgradnje javne razsvetljave in druge komunalne opreme, poleg tega bi mu omogočili, da bi se v njegovi univerzi izvajale raznotere pridobitne dejavnosti, s katerimi bi plemenitil naložbo, ki jo je ocenil na 20 milijonov evrov.
Občinski odbor za urejanje prostora in varstva okolja je na nedavni seji nasprotoval temu, da bi se tako kočljiv odlok sprejemal po skrajšanem postopku. Opozoril je tudi na dejstvo, da Arnaoot ni izvedel javnega arhitekturnega natečaja, kar je obljubljal ob nakupu Maksove jame.
Zloraba javnega za zasebne interese
Dodatno začudenje v zvezi s to zasebno naložbo, s katero se je pred jesenskimi volitvami hvalil župan Fištravec, vzbuja tudi dejstvo, da je naročnik priprave odloka javno podjetje Nigrad, ne pa Arnaootovo podjetje Ebla. Dnevnik je na Nigrad že minuli teden poslal vprašanja v zvezi s tem poslom. Odgovorov ni prejel. »Gre za evidentno zlorabo proračunskih sredstev za zasebne interese,« pa je čudno Nigradovo vlogo v tej zgodbi kritizirala svetniška skupina SDS.
Z bremeni razvpite nepremičnine se že nekaj časa ukvarja mariborsko okrožno sodišče. Začetek meseca je bil na narok z zvezi z odškodninsko tožbo arhitekturnega biroja Sadar & Vuga, avtorja zasnove Maksa, ki jo je pri njih leta 2011 naročil režiser Tomaž Pandur, idejni oče uprizoritvenega centra. Ljubljanskim arhitektom je uradni investitor, občinsko podjetje Zim, ostalo dolžno 650.000 evrov. Ker je propadli projekt Maks pahnil Zim v stečaj, arhitekti zdaj od občine terjajo ta denar. Občina se že ves čas brani, da arhitektom ničesar ne dolgujejo, pač pa Zim, ki je sklenil pogodbo.
In še obrobna zanimivost, če smo že omenili Pandurja: jutri bo moral tudi on na sodišče. Zavod Maribor 2012 – Evropska prestolnica kulture, v likvidaciji, od Pandurja oziroma njegove gledališke hiše terja vračilo 71.780 evrov. Ta vsota naj bi mu bila neupravičeno izplačana za sodelovanje v programu Evropske prestolnice kulture (EPK).
