V vseh taboriščih bodo odkrili spominska obeležja
Preživeli taboriščniki so se povezali v Društvo taboriščnikov – ukradenih otrok, ki ga že dolga leta vodi Janez Žmavc. Vsako leto jih je manj. Zdaj naj bi jih bilo živih samo še okoli 190. Do osamosvojitve so se zaman borili za odškodnino, država Slovenija pa jim je sčasoma vendarle priznala številne pravice, ki so mnogim olajšale življenje. Za vsak mesec, ki so ga preživeli v taborišču, so dobili nekaj odškodnine in priznano pokojninsko dobo, prejemajo pa tudi nekaj čez sto evrov mesečne rente. Bili so zadovoljni, da jim je država priznala dopolnilno zdravstveno zavarovanje in možnosti koriščenja zdravilišč iz zdravstvenih razlogov, ni pa jim uspelo dobiti odškodnine za materialno škodo, čeprav so zaradi izgubljene tožbe proti državi pravico iskali tudi na ustavnem sodišču.
»Pričakujemo, da se bo tudi to enkrat uredilo. Nihče ni dobil plačane škode, ki jim je bila med vojno povzročena. Domovi so bili izpraznjeni, nekateri tudi požgani. Vse je bilo zaplenjeno v korist nemškega rajha,« se spominja Žmavc, ki je zadovoljen, da so pred dvema tednoma v enem od taborišč odkrili prvo spominsko obeležje, ki bo vedno opominjalo, da se takšen zločin ne ponovi nikoli več. Oktobra bodo spominsko obeležje odprli v Himmelbergu, kjer so bili zaprti od šest do deset let stari fantje, nato pa najbrž še v vseh preostalih taboriščih.
Spomini še vedno bolijo
Čeprav je od zločina minilo že zelo veliko časa, pa taboriščnike – ukradene otroke žalostni spomini še vedno spravljajo v jok. Zdrznejo se, ko slišijo za Heinricha Himmlerja, enega največjih nacističnih zločincev, ki je tudi naredil načrt za »obnovitev nemške krvi«. V knjigi z naslovom Stoletje v Celju, v kateri je žal že pokojni Celjan Branko Goropevšek strnil najpomembnejše dogodke v obdobju od leta 1900 do 2000, so objavljena Himmlerjeva zaupna navodila za izvedbo tako imenovane »Akcije proti partizanom in drugim banditom na Gorenjskem in Spodnjem Štajerskem«. Na podlagi teh navodil, ki so bila izdana v petnajstih kopijah junija 1942, so nacisti brez zaslišanja ubijali moške in ženske, požigali vasi in izvajali množične deportacije partizanskih družin in družin ustreljenih talcev.
Himmler si je ponemčevanje slovenskih otrokov takole zamislil: »Imel bi za pravilno, če bi male otroke, ki kažejo posebno dobre rasne karakteristike, vzgajali mi v posebnih otroških zavodih in otroških domovih, ki ne smejo biti preveliki. Odvzem otrok bi bilo treba razlagati z ogroženim zdravjem. Čez pol leta naj bi se priskrbeli genealoški dokumenti onih otrok, ki veljajo za sprejemljive. Po enem letu naj bi se ti otroci oddali kot rejenci družinam brez otrok, družinam dobre narodnosti.«
Usoda otrok, ki so jih v Celju nasilno ločili od staršev, je bila različna, vendar so morali vsi skozi enake postopke. Goropevšek navaja, da so vse najprej rasno pregledali, nato pa so jih odpeljali v taborišče Frohleinten severno od Gradca. Od tam so jih po posebnem načrtu pošiljali v otroška taborišča Saldenburg na Bavarskem, Neustiftbeifielsfon, Himmelberg in druga, kjer so jih prevzgajali s posebnimi metodami. Posebno skrb so posvetili ukradenim dojenčkom, ki so najpogosteje končali kot posvojenci v nacističnih družinah. Pravo identiteto ukradenih otrok so vseskozi skrbno varovali, zato se je za mnogimi izgubila vsaka sled.
Marija Kuhar iz Velenja je bila stara sedem let, ko so jo ločili od staršev. »Bili smo štirje otroci. Najmlajši je bil star komaj tri tedne. Tri leta in tri mesece je trajala ta grozna kalvarija. Otroci smo se vrnili domov, očeta so ustrelili v Mariboru, dedka in strica so zažgali v krematoriju, mama pa je na srečo živa prišla iz Auschwitza. Na roki je imela vtisnjeno številko 16.214. Tega ne bom nikoli pozabila.«
