V Vinagu sta se zato morala prejšnji teden zglasiti Srečko Štajnbaher, vodja mariborskega urada, in pristojni konservator Dean Damjanović. Omenjena sta podpisnika uradne prijave inšpektoratu za kulturo in medije, v kateri sta opozorila inšpektorje o nedovoljenih posegih v spomeniško zaščiteni kleti v središču Maribora. Obvestila sta pristojne, da je velik del sodov – lesenih, kakor tudi onih iz nerjaveče pločevine – že uničenih, v kleti razžaganih ali odpeljanih.
»Sodi so nepogrešljiva celota kleti, zato predstavlja njihovo uničenje nepopravljivo škodo na objektu,« sta zapisala in s tem skušala preprečiti naslednjo epizodo pustošenja po kleti. V razrez bi namreč morali v kratkem predati še zadnje večje nerjaveče sode v degustacijskem prostoru kleti. To premično premoženje je namreč že pred časom odkupilo Gorenje Surovina.
Spomeničarja dobila v podpis izjavo
Medijsko poročanje o teh namerah Vinagovemu vodstvo kakopak ni dišalo. Šime Ivanjko je poklical Štajnbaherja in Damjanovića na pogovor v Vinag. Nekdanji dekan mariborske pravne fakultete in direktorica Vinaga Klementina Ihanec sta gosta pospremila na sprehod skozi temačno klet, potem je moral konservator Damjanović pokazati na tistega Vinagovega delavca, ki ga je ob njegovem prvem ogledu na začetku meseca spustil v podzemlje.
Kaj je Ivanjko dejal gostoma, ni znano. »Z Vinagom nimam nič in zadeve nočem komentirati,« je bil s tem v zvezi redkobeseden Šime Ivanjko. Dejstvo je, da sta gosta zatem dobila v podpis izjavo, ki sta jo oba tudi podpisala, uprava Vinaga pa jo je nato razposlala medijem.
V njej sta spomeničarja v celoti zanikala vse to, kar sta trdila poprej. Iz listine izhaja, da so vsi leseni sodi še v kleti, da manjka samo en nerjaveči sod, da v kleti nista opazila nobenih nedovoljenih posegov in da vinski sodi niso vpisani v register kulturne dediščine.
To je zatem potrdila tudi glavna inšpektorica Tamara Javornik. Iz njenega odgovora izhaja, da je spomeniško zavarovan samo objekt, ne pa oprema v kleti, zato inšpektorat za kulturo in medije ne more ukrepati. Za ravnanje s sodi Vinag ne potrebuje kulturno-varstvenega soglasja, »čeprav bi v takem primeru priporočili lastniku sodelovanje in dogovor s pristojnim zavodom zaradi povezanosti in pomena opreme za ta zaščiten objekt stavbne dediščine«, je sporočila Javornikova.
Preobrat za preobratom
Seveda nas je zanimalo, zakaj je Štajnbaher po sestanku s Šimetom Ivanjkom nenadoma opustil svojo kritično držo do početja Vinagove uprave. Iz njegovega odgovora je mogoče izluščiti, da sta s sodelavcem podpisala nekaj, s čimer se nista povsem strinjala.
V vinsko podzemlje Maribora je Štajnbaher zato odšel še enkrat. »Pojavilo se je vprašanje, ali nam je vodstvo pokazalo vse kletne prostore in podalo resnične podatke,« ta vnovični obisk pojasnjuje Štajnbaher. »Ponovni ogled je pokazal, da je bilo v zadnjih letih odstranjenih več cistern in večje število lesenih sodov.« Po naših informacijah manjka vsega skupaj 30 cistern, leseni sodi pa že več let propadajo.
»Res je, da je bila Vinagova klet vpisana v register kot nepremična dediščina, vendar si brez izjemno tehnično umeščene notranje opreme takšnega statusa zagotovo ne bi zaslužila,« pravi Štajnbaher in si pri tem postavlja vprašanje, ali res mora biti vse urejeno s predpisi, ki jih je v birokratskih postopkih še vedno možno izigrati. »Čas in nadaljnji dogodki bodo hitro pokazali, ali je usoda te kulturne dediščine odvisna od privatne lastnine, ali pa ima pravico o tem odločati tudi širša skupnost,« je še zapisal.
Za konec samo še kratka informacija o poslovni uspešnosti Vinaga. V januarju je družba, ki je uradno v prisilni poravnavi in je lani ustvarila več kot milijon evrov izgube, s prodajo vina zaslužila nekaj več kot 10.000 evrov.
