Potreb po helikopterski nujni medicinski pomoči je vsako leto več, a sistem omogoča učinkovito reševanje le za zahodni del države. Štajerci bi na helikopter enostavno čakali predolgo, saj je dežurna posadka le na Brniku. Da bi helikopter pomagal rešiti obolelega ali poškodovanega »iz zraka«, to se pravi brez pristanka, je možno le ob pomoči gorskih reševalcev, ti pa so v neprestani dežurni pripravljenosti le 90 dni na leto v poletnih mesecih, delujejo seveda prostovoljno. Možnosti za izboljšavo sistema je torej precej.
Dežurna posadka 151. helikopterske eskadrilje Slovenske vojske je lani v reševalnih akcijah posredovala 164-krat, od tega 88-krat pri reševanju v gorah in 76-krat kot podpora helikopterski nujni medicinski pomoči. Pri tem je prepeljala 176 poškodovanih ali obolelih in preletela 205 ur. »Število reševalnih akcij in ur leta se je lani v primerjavi z letom prej povečalo, saj je bilo leta 2013 156 akcij, pri čemer je posadka preletela 180 ur in prepeljala 145 ljudi,« so sporočili iz Slovenske vojske.
Podobno kaže število letov policijskega helikopterja. Letalska policijska enota je lani do konca novembra v 205 urah prepeljala 193 poškodovanih ali obolelih oseb za potrebe nujne medicinske pomoči, še dobrih 46 ur so v zraku preživeli pri pomoči ponesrečenim v gorah. Tudi policijski helikopter je lani opravil več dela kot leto prej.
Tako vojska kot policija sta za helikoptersko reševanje dobro usposobljeni, vlada je lani jeseni zaradi uveljavitve evropske uredbe morala sprejeti še poseben tehnični pravilnik, ki natančneje določa pravila helikopterskega reševanja, dejstvo pa je, da si reševalci na terenu že dalj časa želijo izboljšav sistema, finančno zahtevna in zato verjetno časovno bolj oddaljena pa je tudi želja po vsaj enem, še bolje pa dveh helikopterjih, ki bi bila namenjena izključno nujni medicinski pomoči.
Tudi vodja Helikopterske nujne medicinske pomoči Uroš Lampič je potrdil, da je največja težava našega sistema dejstvo, da ta pomoč poteka izključno z Brnika, kar pomeni, da je za vzhodni del države praktično neprimerna. »Časovno smo neučinkoviti, kar v praksi pomeni, da nas iz teh koncev ne kličejo, saj je klasična pomoč po tleh hitrejša kot po zraku. Grozno se mi zdi, da država tega problema ne uredi, saj to pomeni, da so njeni državljani na vzhodnem koncu obravnavani diskriminatorno. Tudi na Štajerskem so kraji in ljudje, ki so zelo odmaknjeni od bolnišnic, in tam bi helikopter marsikdaj prišel zelo prav,« je prepričan Lampič.
Drugi večji, a za ministrstvo za zdravje, ki je pristojno za sistem HNMP, precej lažje rešljiv problem je enoten dispečerski sistem obveščanja. »Zdaj nas na pomoč pokliče 'zemeljska' ekipa in šele ko je ta na kraju nesreče in ugotovi, da nujno potrebuje našo pomoč, poletimo. V praksi smo zdaj sami uvedli vmesno fazo, to se pravi, da nas naši kolegi s poti pokličejo, še preden pridejo do kraja nesreče. A to bi morali sistemsko urediti,« je razložil Lampič.
Tudi reševanje iz zraka pride marsikdaj prav, in to ne le v gorah. Taki primeri so recimo reševanja poškodovanih na smučiščih. Gorski reševalci, ki so usposobljeni za tako reševanje, so na Brniku dežurni le 90 dni v poletnih mesecih in med šolskimi zimskimi počitnicami. Njihovo delo je seveda prostovoljno. »Vmes pa moramo, če je taka potreba, najprej odleteti z Brnika, nekje pobrati gorskega reševalca in nato poleteti naprej do kraja nesreče. To nam vzame precej dragocenih minut pa tudi stroški se povečajo. Sami smo izračunali, da bi na račun nižanja stroškov leta helikopterja, ki mora po reševalca, lahko pokrili njegovo stalno prisotnost na Brniku,« je dodal Lampič.