Poslanci državnega zbora vsak dan dobijo na mizo predloge zakonov, ki naj bi jih sprejeli. Včasih ni povsem jasno, čemu ali komu so namenjeni. Še zlasti kadar sprejemajo zakonodajo, ki opredeljuje pogoje delovanja gospodarskih družb. »Ker je težko hitro preštudirati vse gradivo, poleg tega pa so določene namere zakona tudi prikrite, sem se naučil, da je treba najprej prebrati prehodne določbe na koncu zakona,« se spominja nekdanji poslanec Ivo Hvalica. »Tam je mogoče najti kakšen skriti trik, kakšen obvod.« Hvalica, ki je državni zbor s svojo energično prisotnostjo zaznamoval v devetdesetih letih, pravi, da so zakoni včasih napisani »za nekoga«. Tudi med strokovnimi sodelavci v parlamentu je mogoče slišati, da so zakoni, ki prihajajo iz zakonodajnih procedur, včasih čudni. V njih je mogoče prepoznati skriti namen. Po podatkih Transparency International Slovenija ključne odločitve pri sprejemanju politik niso sprejete v parlamentu, temveč pri tem »prevladuje izvršilna veja oblasti ter ozki interesni krogi lobističnih in političnih strank, ki so večinsko povezane z gospodarsko elito«.
Vpliv elit
Slovenski uradno registrirani lobisti so v prvi polovici lanskega leta – po dostopnih statistikah – zgolj šestnajstkrat poskusili vplivati na predstavnike države, da bi njeno delovanje prilagodili v prid tistim, ki jih zastopajo. Predlani je bilo takšnih obiskov uradnih lobistov šestindvajset. Poročilo Transparency International Slovenije pa kaže, da je stikov med lobisti in političnimi odločevalci v resnici približno tridesetkrat več, le da velika množica lobistov ni uradno registrirana. Leta 2013 so bili neuradni poskusi vplivanja osemsto štirje, lani do julija pa jih je bilo štiristo sedem. Med njimi so bili tudi poskusi posameznikov ali skupin, denimo nevladnih organizacij, da bi dosegli »krepitev pravne države, demokracije, zaščite človekovih pravic in temeljnih svoboščin«. Pa tudi poskusi vplivnih gospodarstvenikov, da bi prilagodili zakonodajo poslovanju njihovih podjetij.
Gospodarstveniki, s katerimi smo govorili, pravijo, da se pri državi kaj bistvenega ne da doseči. »Kar zadeva delovnopravno zakonodajo, je nasprotujočih si interesov preveč, da bi lahko kaj spremenili,« pravi podjetnik Igor Akrapovič. »Nasproti nam stojijo predvsem sindikati. V klubu slovenskih podjetnikov smo denimo predlagali, da bi podjetja lahko na leto odpustila en ali dva odstotka zaposlenih. To bi bil ukrep, ki bi podjetjem omogočil minimalno odpuščanje delavcev brez zapletov na sodiščih. Vendar s predlogom nismo uspeli,« pravi Akrapovič.
Nekdanji predsednik uprave idrijskega Kolektorja Stojan Petrič, ki se je letos upokojil, pravi, da menedžerji oziroma gospodarstveniki pri zakonodajalcih lahko kaj dosežejo le, če se povežejo v združenje. »Posameznik politikov ne more prepričati, naj ustrežejo njegovemu interesu. Stvari je treba prikazati v širšem kontekstu kot koristne za narodno gospodarstvo.« Petrič pravi, da je s kolegi menedžerji večkrat poskušal kaj spremeniti. »Predlagali smo bolj fleksibilno delovno zakonodajo, denimo skrajšanje delovnega časa.« Vendar, pravi upokojeni menedžer, s predlogi niso prodrli.
Edini med našimi sogovorniki, ki se je pohvalil z uspešnim prepričevanjem zakonodajalcev, je bil nekdanji predsednik gospodarske zbornice Jožko Čuk. Kot pravi, je s kolegi predlagal določene postavke v zakonu o davku na dodano vrednost, ki so bile na koncu uveljavljene.
Register lobistov
V parlamentu se poslanci trenutno pogovarjajo o sprejemu etičnega kodeksa, za transparentno lobiranje pa je bil pri komisiji za preprečevanje korupcije pred štirimi leti ustanovljen register lobistov. Vendar se večina lobistov uradno ne prijavlja. Na seznam je trenutno vpisanih le triinšestdeset oseb, pod zaporedno številko šestinštirideset tudi Mile Šetinc. »Uradno lobiranje ni preveč uspešno,« se je nad težkimi razmerami za tiste, ki prepričujejo politike, pritožil Šetinc. »Bolj kot lobiranje je to nadlegovanje ljudi, ki jih v resnici ne zanima, kaj jim hočete povedati. Ne vem, kaj se dogaja na skrivnih sestankih, ki nedvomno obstajajo. Imam pa občutek, da sistematičnega lobiranja industrije oziroma ekonomske elite pri nas ni. Sistematični pritiski pa obstajajo na najvišji ravni. Angela Merkel na sestankih s slovenskimi politiki gotovo izreče kaj, kar gre na roko interesom nemške industrije, in francoska vlada gotovo po raznih kanalih poskuša kaj doseči za Alstom.«
Dogodka v zvezi z Alstomom, ki je gradil šesti blok v Termoelektrarni Šoštanj (TEŠ), se spominja tudi nekdanji poslanec Franci Kek. Nekega dne je ena od poslank stranke Zares v poslanski skupini sprejela direktorja TEŠ Uroša Rotnika. »Predstavil naj bi svoje videnje gradnje TEŠ6 in jo strokovno utemeljil,« se spominja Kek. »S kolegom poslancem Tadejem Slapnikom sva po naključju izvedela za ta obisk.« Zdelo se jima je čudno. »Oglasila sva se v pisarni, se malo pošalila in odšla,« pravi Kek.
Ljudje v nasprotju sami s seboj
Transparency International Slovenije je opozorila, da bi moral imeti vsak zakon svojo zakonodajno sled, iz katere bi bilo mogoče razbrati, kako je nastajal. Profesor politologije Samo Uhan s FDV se strinja s tezo, da elita pritiska na zakonodajalce, vendar pravi, da je zakonodajna sled po navadi širša. »Pritisk poteka prek medijev, in sicer do te mere, da mediji sklenejo ad hoc koalicijo z elito in o zagovarjanju njenih interesov prepričajo še javnost,« pravi Uhan. »Tako pravzaprav nastane vtis, da javno mnenje zagovarja rešitev, ki pa je dejansko v nasprotju z interesi javnosti oziroma večine ljudi. Rešitev je v resnici v skladu z interesi tistih, ki imajo v rokah vzvode moči in komuniciranja.«
Tudi Ivo Hvalica je poudaril, da javnost v ključnih trenutkih ni razumela, kaj ji škoduje. Začetek zgodbe o prikrojevanju zakonodaje je postavil v čase divje privatizacije. »Takrat so denimo poskušali lastniniti igralnice. To je tako, kot da bi lastninili tiskarne denarja. Trdno sem prepričan, da so se v parlamentu na poslance in na zakonodajnopravno službo izvajali hudi pritiski. Organizirani so bili kot mafija.« Hvalica se spominja, da se je »mafiji« uprl z govorom, ki je trajal štiri ure. »Javnost sem hotel opozoriti, da se nekaj dogaja,« je razložil svoj pristop. Ta govor še danes velja za najdaljšega v zgodovini slovenskega parlamentarizma. Hvalica pravi, da je ob preprečevanju uzakonjene privatizacije izgoreval. »Vendar smo tisti, ki smo razumeli, da se bo družbena lastnina na zakonit način prelila v zasebne žepe, v javnosti doživljali posmeh. Tudi javnost je kriva za to, kar imamo danes,« pravi Hvalica.
