Izjava za javnost, ki jo je arbitražno sodišče včeraj objavilo po nekoliko težavnem usklajevanju besedila med Slovenijo in Hrvaško in zato en dan kasneje od predvidenega, razkriva znana diametralno nasprotna stališča Slovenije in Hrvaške do ključnih nerešenih vprašanj meje. A sporočilo razkriva tudi zelo raznoliko argumentacijo, ki sta jo državi dva tedna ustno predstavljali arbitražnemu sodišču. Slovenija med drugim pričakovano zahteva ves Piranski zaliv, Hrvaška mejo po sredini zaliva. Državi imata različne poglede na to, na kaj naj se sodišče ozira pri določitvi kopenske meje. Kot je mogoče razbrati, pa sta obe državi posebno veliko pozornosti posvetili določitvi »stika Slovenije z odprtim morjem« in kaj takšen stik (junction) v resnici pomeni.
Sodišču razlagali pomen in duha »junctiona«
»Hrvaška je ves čas pogajanj o arbitražnem sporazumu vztrajala, da beseda junction ne pomeni teritorialnega stika,« piše v sporočilu, ampak da pomeni morski dostop oziroma komunikacijo čez njene vode. »Kljub obupnem pritisku Slovenije z vetom na vstop v EU je Hrvaška opozorila, da ni nikoli odstopila od stališča, da je treba morsko mejo določiti izključno na temelju mednarodnega prava in da njen vitalni interes pri podpisu sporazuma ni bil le vstop v EU, ampak predvsem ohranitev ozemeljske celovitosti,« navaja sporočilo.
Slovenija je na drugi strani dejala, da je bil arbitražni sporazum kompromis, ki je upošteval oba vitalna interesa: hrvaški je bil vstop v EU, slovenski pa neposreden stik z odprtim morjem. In tu je šlo za quid pro quo... »Stik z odprtim morjem je bil nujni pogoj za slovenski podpis arbitražnega sporazuma, dotika se njenih zgodovinskih pravic, ribiških pravic, zaščite okolja... je simbol svobode, ki jo je Slovenija iskala stoletja in del njene evropske pomorske identitete,« je navajala Slovenija.
Ta stališča so pomembna zato, ker bo moralo arbitražno sodišče samo odločiti, kaj pomeni besedilo arbitražnega sporazuma oziroma kako si ga razlagati, vključno z besedo junction.
Notranje ali teritorialne vode?
Hrvaška na meji na morju predlaga, da ta poteka od izliva Dragonje po sredini Piranskega zaliva, ki ima po njenem status teritorialnih voda, naravnost do osimske meje z Italijo. Slovenija na drugi strani trdi, da ji pripada ves Piranski zaliv, ki ima status notranjih voda – kot pravi slovenska agentka Simona Drenik, to pomeni, da ima formalno status kopnega in da torej tam veljajo drugačna pravila glede plovbe, ribištva in tako naprej kot v teritorialnih vodah. Slovenija pravi, da je treba upoštevati posebne okoliščine (vpliv oblike istrskega in savudrijskega polotoka, varnost, navigacijo ter pravice Slovenije v SFRJ). Zahteva dvanajst milj teritorialnega morja in epikontinentalni pas od stika z odprtim morjem do vzporednika pri 45 stopinjah in 10 minutah zemljepisne širine, po besedah Drenikove torej nekje do Vrsarja, ki ga je kot območje, kjer smejo loviti tudi slovenski ribiči, določil sporazum o maloobmejnem prometu in sodelovanju.
Trije sektorji kopenske meje
Glede kopenske meje, kjer večina od 670 kilometrov sicer ni sporna, imata državi različen pogled na to, na podlagi česa naj jo sodišče določi. Hrvaška je za izhodišče povsod vzela kataster, ki je bil sicer tudi temelj dolgoletnih pogovorov in pogajanj med državama, je pa za obe državi dvorezni meč, saj nobeni ne bi prinesel vsega, kar si želita. Slovenija pa je mejo razdelila na tri sektorje. V sektorju Mura in osrednjem sektorju se sklicuje na pravni naslov (na zadnjo veljavno pogodbo) iz časa Kraljevine Jugoslavije oziroma meje med Avstrijo in Ogrsko, v Istri, kjer takšnega pravnega naslova ni, pa prav tako na kataster.
Razsodba bo objavljena na spletu
Državi sta sodišče opozorili tudi na svoje poglede glede tega, kako naj se loti naloge. Hrvaška meni, da mora najprej določiti kopensko in morsko mejo (kar je prva alineja v arbitražnem sporazumu). Domnevno bi v tem primeru, če bi sodišče najprej določilo morsko mejo, težje našlo rešitev za stik Slovenije z odprtim morjem po slovenskem okusu. Slovenija na drugi strani trdi, da mora sodišče o vseh treh elementih (kopenski in morski meji, stiku z odprtim morjem in režimu za uporabo morskih območij) odločiti v celoti, ne ločeno.
Sodišče bo zdaj začelo presojo in bo razsodbo predvidoma prihodnje leto objavilo na svoji spletni strani. S tem sta se strinjali tako Slovenija kot Hrvaška, kar je novost.
