Denis je v Slovenijo prišel z očetom iz Bosne leta 1996, ko je bil star pet let. Tu je hodil v vrtec in osnovno šolo. Vpisal se je v poklicno šolo, jo končal leta 2010, nato pa kmalu ugotovil, da je pravzaprav brez dokumentov.
»Doma se nikoli nismo pogovarjali o tem. Mislil sem, da bom dobil osebno izkaznico, ko bom dopolnil 18 let. Oče, ki ima bosansko državljanstvo, in mačeha sta mi govorila, naj malo počakam, češ da za dokumente nimamo denarja. Potem sem vse skupaj malo raziskal in ugotovil, da mi oče ni nikoli uredil statusa. Nisem imel ne zdravstvenega zavarovanja ne davčne številke, ničesar,« je svojo zgodbo, ki se je letos jeseni močno zapletla, začel Denis.
Ilegalni pribežnik
Ko je ugotovil, da je pravzaprav tujec in da ima le bosansko državljanstvo, je tam dobil potni list. »Vrnil sem se domov in mislil, da je zdaj vse urejeno. A se je šele začelo.« Čeprav je skoraj vse življenje preživel na Gorenjskem, je bil Denis uradno tujec, praktično in kmalu tudi uradno ilegalni prebežnik. Vsaj tako so ga obravnavali naši organi. Nič niso pomagali obiski na ambasadi, centru za socialno delo, pri brezplačnih odvetnikih. Službe ni dobil, saj tujca ni želel nihče zaposliti, oče, ki živi s partnerico in še tremi otroki, pa ni imel denarja, da bi mu uradno lahko zagotovil sredstva za preživljanje, s čimer bi mu bila olajšanja pot do pridobitve dovoljenja za bivanje pri nas.
»Tri mesece sem moral živeti pri stricu v Bosni, a so tam precej revni in me niso bili ravno veseli. Potem sem se lahko za tri mesece vrnil v Slovenijo, a mi ni uspelo urediti statusa. Od septembra 2012 sem tu živel kot ilegalec,« priznava Denis. Tako je živel, dokler ga niso ustavili policisti, mu napisali globo v višini 800 evrov, ki je ne more plačati, in mu izdali odločbo, da mora državo v mesecu dni zapustiti.
»Zdaj sem spet pri stricu, a naslednjič tu ne bom več mogel najti zatočišča. Pri očetu in njegovi družini ne najdem veliko opore, mame nikoli nisem poznal in ne vem, kje je. Čez slabe tri tedne se lahko vrnem v Slovenijo, a spet le za 90 dni. Potem se bom moral odločiti, ali spet živeti tu kot ilegalec in se skrivati pred policijo ter moliti, da pride Bosna čim prej v EU, ali pa oditi nazaj in živeti na ulici. V Bosni sicer živim s samimi tujci, jezika ne znam prav dobro, ljudje me gledajo postrani.« Denis je torej tujec tako v rodni Bosni kot – uradno – v Sloveniji.
Problem rešljiv z majhno spremembo zakona
Po tako imenovani »somalijski deklici« je to še en primer, ko birokratski postopki ovirajo združitev družine, s čimer se strinja tudi odvetnica, svetovalka za begunce in zastopnica družine somalijske deklice Mojca Nadles, ki je pri pristojnih, ki bi lahko uredili zakonodajo, že posredovala. Rešitev za Denisa je sicer več, a zanj nobena ni primerna. Absurdno je, da bi težavo še najhitreje rešila poroka s Slovenko, a Denis za morebitno lažno poroko noče niti slišati. Za izredni študij nima denarja. Službe ne dobi, kot prosilec za azil bi bil zavrnjen.
Pravnik Matevž Krivic ob tem poudarja, da bi bilo primer moč zelo hitro rešiti zgolj z majhno spremembo zakonodaje o tujcih. »Denis ima v Sloveniji očeta. Problem zakona o tujcih ni v tem, da ne bi mogel uveljavljati združitve družine, a bi mu moral oče zagotavljati sredstva za preživljanje. Nujno bi bilo, da zelo striktno, v pravnem jeziku kazuistično zakonodajo z generalnimi klavzulami ublažimo. Za rešitev problema ni potrebnega nič drugega kot 47. členu zakona dodati nov odstavek, ki bi pristojnemu organu izjemoma dovoljeval izdajo dovoljenja za bivanje tujcu, ki iz utemeljenih razlogov ne more izpolniti pogoja zadostnih sredstev za preživljanje, če posebne okoliščine govorijo v prid združitvi družine v Sloveniji,« je prepričan Krivic. Na potezi je politika, ki je po naših podatkih tudi s tem primerom že seznanjena. Močno pa nas lahko skrbi dejstvo, da je že nekaj časa seznanjena tudi s primerom somalijske deklice, a ta še vedno ni rešen.
Primož Knez
