Zaostrene razmere v državi povzročajo trenja tudi med sindikati. To kažeta tako spor med manjšimi sindikati in Svizom glede kvoruma za veljavnost kolektivne pogodbe za javni sektor kot tudi nedaven oster napad predsednika sindikata zdravnikov in zobozdravnikov Fides Konrada Kuštrina na Semoličevo Zvezo svobodnih sindikatov Slovenije (ZSSS). Potem ko je ta izrazila dvom nad ustreznostjo zdravstvene ministrice Alenke Trop Skaza, je Kuštrin ZSSS obtožil, »da se nikakor ne more posloviti od miselnosti in funkcioniranja, značilnih za obdobje pred uveljavitvijo demokracije«. »Štrukelj in Semolič v tranziciji nista odigrala svoje vloge, danes pa sta v umetni komi,« nam je dejal Kuštrin.
Čeprav je Fides bolj interesno gibanje kot pa sindikat in je znan po svojih »solističnih potezah«, je vseeno na mestu vprašanje, ali se znova začenjajo rivalski spopadi med sindikati, ki smo jim bili priče predvsem v 90. letih prejšnjega stoletja, in še posebno – ali je kritika na rovaš velikih sindikatov upravičena?
Sindikati se zaradi izgube članstva radikalizirajo
Miroslav Stanojević z ljubljanske fakultete za družbene vede (FDV) ugotavlja, da se sindikati zaradi vsesplošne izgube članstva vse bolj radikalizirajo, ob tem pa čedalje bolj zagovarjajo svoje interese. Napad Fidesa na ZSSS tako vidi predvsem kot poziv k mobilizaciji lastnih članov. Z oceno, da se sindikati niso prilagodili novim razmeram, ki je vse pogostejša tudi v širši javnosti, se Stanojevič ne strinja. »Naloga sindikatov je boj za socialne pravice. Prilagodili bi se torej lahko le tako, da se temu boju odrečejo,« pravi Stanojević, ki meni, da sindikati še naprej vodijo pravilno politiko.
Drugačno mnenje ima Valentina Franca s koprske fakultete za management. Po njenem mnenju sindikati izgubljajo članstvo ravno zato, ker se na spremembe niso dovolj prilagodili. »Včasih so bili vsi zaposleni skorajda celotno delovno dobo pri enem delodajalcu, danes pa imamo celo paleto različnih 'zaposlitev'. Delovna sila ni več homogena, kar od sindikatov terja drugačen pristop, drugačne prijeme, drugačno zavzemanje za položaj zaposlenih,« ugotavlja Franca. Poseben problem vidi tudi v včlanjevanju mladih in izobraženih. »Če bi šli pogledat natančneje v številke, bi videli, da je sindikalno članstvo nižje izobraženo in starejše. Mladi in izobraženi se ne včlanjujejo tako pogosto, ker se preprosto v sindikatu 'ne najdejo',« opozarja.
»Zlonamerne obtožbe forsira kapital«
Do sindikatov so že tradicionalno močno kritični tudi njihovi socialni partnerji – delodajalci. Tatjana Čerin iz Gospodarske zbornice Slovenije (GZS) razume, »da so sindikati vezani na članstvo in jim je zato primaren interes delavcev«. »Nerazumljivo pa je, da niso sposobni realno oceniti ekonomske in družbene situacije, tako da s trmastim vztrajanjem proti spremembam škodijo tudi tistim, ki jih zastopajo,« pravi Čerinova.
V ZSSS kritike zavračajo. »Tu gre za velik cinizem,« opozarja Goran Lukič. »Kdo drug kot sindikati že vrsto let opozarjamo na razvojno stagnacijo, zdaj pa naj bi bili mi tisti, ki zaviramo razvoj,« se sprašuje Lukič. Njegovo mnenje je, da so »stereotipne predstave« o sindikatih kot zaviralcih razvoja namerne in tudi zelo nevarne. Vsiljuje jih kapital, ki želi na tak način ljudi prepričati, da je vsak, ki nasprotuje vse večji fleksibilizaciji in neoliberalnim reformam, potreben obsodbe.
V ZSSS zavračajo tudi ocene, da je zmanjšanje sindikaliziranosti povezano z neustreznim delovanjem sindikatov. »Upad članstva v industrijskih sindikatih je logična posledica zapiranja tovarn in izgube delovnih mest. Nekoč smo imeli v gradbeništvu zaposlenih 80.000 ljudi, zdaj jih je 50.000. V tekstilni industriji jih je bilo 100.000, zdaj le 20.000. Na tak način je seveda manjše tudi število članov,« pojasnjuje predsednik ZSSS Dušan Semolič in dodaja, da se po drugi strani iz enakih razlogov krepi članstvo v javnem sektorju.
Semolič ob tem poudarja, da na nove skupine »zaposlenih« nikakor niso pozabili. »Že nekaj let deluje Svobodni sindikat, v katerega je včlanjena zelo raznolika skupina 'svobodnjakov', vse bolj opazen pa je tudi sindikat mladih Mladi Plus.« Čeprav je prekerne delavce, kot pravi Semolič, zaradi narave njihovega dela teže organizirati, pa naj bi se v obeh sindikatih število članov povečevalo.
V sindikatih je le še četrtina delavcev
Poročili o odnosih med delojemalci in delodajalci v Evropi 2010 in 2012, ki ju je pripravila evropska komisija, ugotavljata, da se članstvo v evropskih sindikatih zmanjšuje že vse od 80. let prejšnjega stoletja. Delež članov sindikatov med vsemi delavci v EU je po njihovi oceni upadel s 27,8 odstotka v letu 2000 na 23,4 odstotka v letu 2008, pri čemer so med državami ogromne razlike; medtem ko je na Švedskem v sindikate včlanjenih kar 68,8 odstotka delavcev, je takih v Estoniji zgolj 7,6 odstotka. Zanimivo je, da se je članstvo v sindikatih v novem tisočletju povečalo v Španiji, na Cipru, v Grčiji, Belgiji in Italiji, po drugi strani pa je najbolj upadlo v Litvi, Estoniji, na Slovaškem, Češkem in Poljskem – torej v državah, ki so tako kot Slovenija doživele tranzicijo. Enega večjih padcev sindikaliziranosti je doživela tudi Slovenija, kjer se je po podatkih Inštituta za družbene vede na ljubljanski FDV delež sindikaliziranosti v enakem obdobju znižal z 41,6 na 26,6 odstotka.
Po oceni evropske komisije je pred sindikati pomembno vprašanje, kako zajeziti padanje članstva v njihovih vrstah ter preučiti, kakšne posledice bo prineslo nižje članstvo za socialni dialog. Njeno mnenje je, da se morajo socialni partnerji preleviti iz vloge obvladovanja situacij na trgu dela v vlogo aktivnega podajanja predlogov in rešitev za celotno družbo.
