Tudi v učnem procesu je tako kot pri prehranjevanju potreben čas za »prebavo«. Učna snov se mora po pouku usesti. In kot pri kuhanju je tudi za učenje potreben čas za pripravo. Da bi lahko učenci odnesli čim več od pouka, hkrati pa bi se lahko spočili in se pripravili za nove učne podvige, bi potrebovali vsaj dva tedna zimskih počitnic, je prepričan dolgoletni učitelj na Waldorfski šoli Ljubljana Mohor Demšar. Šolarjem in njihovim družinam bi takšna sprememba precej spremenila življenje, meni. Na bolje.
Še vedno bi počitnice izvedli v dveh terminih po dva tedna, a srednji teden bi bil skupen za vso Slovenijo. Tako se ne bi moglo dogajati, da šolarji iz Ljubljane ne bi mogli počitnikovati s svojimi sorodniki ali prijatelji s Štajerskega, pa tudi za vse druge dejavnosti bi jim ostalo dovolj časa.
Otroci z učnimi težavami bi lahko en teden počitnic delali za šolo, da nadoknadijo zamujeno, en teden pa bi jim ostal za oddih, ki ga potrebujejo vsi, ne glede na učni uspeh. Tudi učitelji bi se lahko en teden dodatno izobraževali in pripravljali na nadaljevanje pouka, en teden pa bi lahko posvetili družini, prijateljem... »En teden je za globlji predah premalo. To marsikdo opaža poleti, ko reče, da šele po desetih dneh odklopa na morju občuti prave počitnice,« je prepričan Demšar.
Počitnice in gospodarstvo
»Ogrevanje šol zagotovo ni poceni in občine bi z bolj zimsko počitniško naravnanostjo prihranile veliko denarja. Težko pa z enim tednom počitnic podpremo pogosto trditev, da smo Slovenci smučarski narod,« meni Demšar. Čeprav svoj predlog temeljito utemeljuje z dobrobitjo za slovenske družine, mu nekdanji šolski minister Igor Lukšič, zagovornik enotnih zimskih počitnic, ni naklonjen. Meni, da en teden za počitnice, ki sledijo daljšim božično-novoletnim, zadostuje. »Šolarji imajo pravico do petih dodatnih dni počitnic po svoji izbiri, ki jih mnogi izkoristijo prav pozimi,« dodaja.
V vsakem primeru pa Lukšič nasprotuje prilagajanju počitnic zaradi pozitivnih učinkov na katero koli gospodarsko panogo, česar bi bili veseli v zbornici gorskih centrov. Njeni predstavniki si želijo, da bi bile zimske počitnice čim daljše oziroma razporejene po čim daljšem časovnem obdobju, pravi predsednik zbornice Damijan Pintar. Prepričan je, da prilagajanje počitnic turizmu ni sporno. »To počnejo v večini evropskih držav. V Franciji imajo na primer zimske počitnice že zdaj razpotegnjene čez ves mesec, zdaj pa se dogovarjajo, da bi segale celo v april.«
Ukiniti jesenske počitnice?
Večina idej o drugačnih počitnicah sicer ni slaba, pravi Lukšič, vendar opozarja na rigidnost slovenskega šolskega sistema, v katerem se spremembe ne uvedejo zlahka. Tako bi bilo verjetno tudi pri tem predlogu.
Demšar se sicer zaveda, da ne gre kar tako šoli jemati ur, zato predlaga, da bi zaradi daljših zimskih počitnic vsaka dva meseca športni, kulturni, naravoslovni, dan odprtih vrat ali kak drug poseben dan imeli na soboto ali delovno popoldne, ko bi lažje vključili tudi starše ali odrasle iz šolskega okoliša. Vse to bi lahko naredili tudi teden ali dva pred uradnim začetkom septembrskega pouka. Takšne dejavnosti bi bilo za zaposlene na šolah težko ovrednotiti, je prepričan Lukšič, sicer pa šole to po njegovem mnenju že počnejo, dodaja nekdanji minister. Ker so si šole med seboj zelo različne, bi bilo kaj takega po njegovem mnenju tudi težko predpisati, ne da bi pretirano posegali v avtonomijo posamezne šole.
Morda pa bi lahko ukinili jesenske počitnice, predlaga Demšar. Da so tako imenovane krompirjeve počitnice za marsikatero slovensko družino težavne, so seznanjeni tudi v Skupnosti občin Slovenije, pravi generalna sekretarka Jasmina Vidmar. Starši namreč opozarjajo, da si v enotnem terminu težko priskrbijo dopust, da bi počitnice preživeli skupaj s svojimi otroki. Teh pa ni tako enostavno vključevati v razne počitniške in prostočasne dejavnosti: vsakič, ko se kam na novo vključijo, se morajo prilagoditi novemu okolju, kar pa je zanje med počitnicami naporno.
