Krajevni skupnosti Kovor, kjer leži tržiška deponija za odpadke, zaradi pogodbe med občino, tamkajšnjo komunalo, krajevno skupnostjo (v kateri živi tudi župan) in civilno iniciativo Komunala Tržič vsako leto nakaže blizu 300.000 evrov rente. Krajevni skupnosti Teharje, v kateri leži celjski regijski center za ravnanje z odpadki, upravljalec deponije na mesec nakaže 8500 evrov. Zaradi bližine dolenjske deponije Globoko imajo ugodnosti štiri naselja, skupno jim pripada 24.000 evrov letne rente ter ob tem še 90 odstotkov popusta pri plačilu smetarine in 10 kubičnih metrov brezplačne vode na mesec iz javnega vodovoda za vsako gospodinjstvo.
Preden bodo začeli graditi novo kranjsko čistilno napravo, je mestna občina Kranj po osemurnih pogajanjih krajanom bližnje Drulovke morala pisno in notarsko overjeno zagotoviti redni monitoring. Še prej je eni od krajank obljubila razstavo in knjigo o njeni sorodnici. Precej bolj »materialni« so na Koroškem. Tam so sosedom že zgrajenega, a nedelujočega centra za ravnanje z odpadki obljubljali kar neverjetnih 900 evrov mesečne rente. Zdaj kaže, da bodo nekaj najbliže stanujočih krajanov od tam morali kar izseliti, denarja za rente za druge malo bolj oddaljene sosede pa tako ne bo ostalo prav dosti.
Kupovanje dobre volje in glasov volilcev
Take primere kupovanja dobre volje ljudi, ki so prisiljeni živeti ob neželenih objektih javne infrastrukture, kot so razna odlagališča odpadkov, čistilne naprave, industrijske cone in podobno, bi lahko naštevali v nedogled. Vsak primer zase je svoja zgodba in vsaka skupina prizadetih državljanov se je pogodila o drugačni renti, odškodnini ali čemer koli drugem. Eni dobijo nekaj tisočakov kar v gotovini, drugi nove pločnike, tretji športna igrišča in kulturno dvorano, četrti brezplačno vodo iz javnega vodovoda, peti pa spomenike zaslužnim sorodnikom.
Vsaka slovenska občina (in teh je 211!) deli rente in odškodnine svojim občanom, kot se pač zazdi trenutni občinski oblasti in kot je posamezna skupina prizadetih občanov močna v pogajanjih. Pomaga, če jih je veliko, ker to pomeni tudi veliko volilcev, ali pa, če je med njimi tudi kakšen vpliven občinar, najbolje kar župan sam.
»Problem je nastal zato, ker država nima enotnega sistema izplačevanja nadomestil za zagotavljanje družbene sprejemljivosti pri umeščanju neželenih objektov. In tako prihaja do hudih razlik med posameznimi občinami, krajevnimi skupnostmi in ne nazadnje državljani, ki pa so v celoti politično in ne strokovno pogojene. Če je odlagališče ali čistilna naprava v bližini večjega naselja, bodo ljudje ali kraj tam lahko dobili precej višjo rento, kot če je taka naprava tik ob občinski meji, vpliva na okolje sosednje občine, s tem sosednjih občanov, ki pa niso volilci te občine. Gre za neenakopravno obravnavo državljanov,« je prepričan drugi namestnik predsednika računskega sodišča Samo Jereb, ki se je v zadnjih letih veliko ukvarjal s problemom rent in odškodnin.
Računsko sodišče državo opozorilo že pred tremi leti!
Računsko sodišče je namreč že pred tremi leti pregledalo, kako se je država pripravljala za umestitev odlagališča radioaktivnih odpadkov. Ugotovilo je celo vrsto nepravilnosti, med njimi pa tudi povsem neprimerne »oblike in zneske za zagotavljanje družbene sprejemljivosti za umestitev odlagališča«. Poudarek pri zagotavljanju družbene sprejemljivosti je država namreč namenila predvsem zadostitvi zahtev lokalne skupnosti in manj zagotavljanju družbene sprejemljivosti med lokalnim prebivalstvom. Povedano po domače – država se je prilizovala županom, namesto da bi poslušala državljane. Prav tako so jim sladkorčke ponujali po potrebi in brez kakršnega koli sistema. Mimogrede, takega odlagališča seveda v državi še vedno nimamo, niti ne vemo, kje bo.
Nobenih pravil namreč nima država pri dodeljevanju »finančnih spodbud« za sprejemljivost neželenih objektov za lokalno prebivalstvo. Ker so na računskem sodišču ugotovili, da gre za podobne težave tudi pri umeščanju drugih nezaželenih objektov v prostor, so na vlado že 28. junija 2011 naslovili poseben dopis, v katerem so predlagali kar čimprejšnjo sistemsko rešitev za dodeljevanje odškodnin. Ugotovili so namreč, da bi bila sistemska rešitev s strokovnimi podlagami in jasnimi kriteriji za dodeljevanje »spodbud« pravičnejša in predvsem mnogo varčnejša. Vladi so predlagali analizo stanja in nato oblikovanje zakonske podlage ter jo zaprosili, da jih o aktivnostih redno obveščajo. In kaj je vlada (Janševa in Bratuškova) od takrat naredila? »Po mojem vedenju prav ničesar,« je bil povsem jasen Jereb. Mimogrede, nič čudnega, če vlada ne predpiše pravil za občine, če jih pa še za svoje projekte nima, kar je pokazala tudi letošnja revizija plačevanja odškodnin pri odkupih zemljišč za gradnjo cest in železnic in ugotovila porazno stanje ter gromozanske razlike pri ocenah vrednosti podobnih zemljišč. Na odgovore vladnega urada za komuniciranje, kdo je odgovoren za pripravo sistema in če o njem sploh razmišljajo ali ga morebiti že pripravljajo, pa še čakamo.
Rento prej ali slej plačajo občani
Direktor Zbornice komunalnega gospodarstva Stojan Franetič je opozoril še na en vidik finančnih spodbud delu prebivalstva neke regije. »Če mora odškodnino plačevati komunalno podjetje, je to za njih dodaten strošek, ki ga mora prej ali slej prevaliti na vse druge uporabnike, se pravi z višjimi položnicami za gospodinjstva in gospodarstvo. Torej – na račun visokih rent za nekaj občanov morajo več plačevati vsi ostali,« opozarja Franetič, ki se zaveda, da je težko pričakovati, da bo država poenotila sistem rent in odškodnin. »Zato apeliram na politično odgovornost županov, ki ne bi smeli podleči izsiljevanju skupine občanov. Vsekakor nisem proti rentam oziroma odškodninam tistim, ki so prizadeti zaradi bližine nekega odlagališča, a bi morali imeti bolj pravičen in enoten sistem in vnaprej bi moralo biti jasno, kolikšna bo renta in kako se bo plačevala,« je dodal Franetič, ki je prepričan, da nam zaradi takih »izsiljevanj« v Sloveniji ni uspelo s sežigalnico in jo zdaj, ko tudi evropskega denarja zanjo ne bo, nikoli ne bomo imeli. Predsednik Združenja občin Slovenije Robert Smrdelj je ob tem prepričan, da enotni, državni sistem ne bi prav nič koristil. »Umestitev nekega neželenega objekta je v vsakem primeru odvisna od volje ljudi. Tudi če bi država določila rento ali odškodnino, pa se ljudje s tem ne bi strinjali, se lahko občina pod nosom obriše in pelje projekt kam drugam ali pa ga opusti. Pri takih zadevah deluje logika trga. Če nimaš izbire, moraš pač plačati več, če jo imaš, se lahko pogajaš,« je Smrdelj opisal, kako umeščanje neželenih javnih objektov poteka v praksi.