Devetošolki z ene od ljubljanskih osnovnih šol (imena šole in imen vpletenih zaradi zaščite otrok ne objavljamo, podatke pa hranimo v uredništvu) naj bi proti koncu lanskega šolskega leta na športnem dnevu na kopališču zlorabila sošolca; to je ravnatelj izvedel neko nedeljo zvečer. Ena od domnevnih žrtev je podrobnosti zaupala svojim staršem. Sošolec naj bi jo držal pod vodo, dokler ni bila povsem brez moči, nato naj bi jo odvedel v skriti del bazena, kjer naj bi ju čakal drug sošolec. Oba dečka naj bi jo tam spolno zlorabila, nato pa dejanje ponovila še pri eni sošolki.
Ravnatelj je starše omenjenega dekleta, ki so se obrnili nanj, napotil najprej na policijo, kjer so v ponedeljek zjutraj podali kazensko ovadbo. Ker starši drugega dekleta tega niso želeli storiti, je ovadbo proti dečkoma podala šola, kar so nam potrdili tudi na Policijski upravi Ljubljana. Dodali so, da so kriminalisti o dogodku obvestili pristojno tožilstvo v Ljubljani. Ali je primer že zaključen, nam s tožilstva še niso sporočili.
A ker je ravnatelj tisti ponedeljek želel, da sta deklici v šoli zaščiteni, je učenca počakal pred šolskimi vrati in jima prepovedal vstop v šolo. Povedal jima je, da bosta spričevalo prejela po pošti čez tri dni, ko se je končalo šolsko leto. Napotil ju je domov in jima naročil, naj se o svojih dejanjih pogovorita s starši, te pa je poklical v šolo. Ker časa za pogovor tisti dan starši niso imeli, so se oglasili v torek. Zahtevali so, naj se otroci soočijo med seboj in se v navzočnosti staršev in ravnatelja pogovorijo, kaj se je zgodilo. Ta predlog je ravnatelj zavrnil.
Kmalu se je v šoli oglasil šolski inšpektor. Svoje obiske je ponavljal in od ravnatelja brez pojasnil, kaj preiskuje, zahteval precej dokumentov. Šele po osmih mesecih preiskovanja je bilo uradno znano, za kaj gre: izredni inšpekcijski nadzor se je končal s predlogom, naj svet šole ravnatelja razreši s funkcije, saj je dečkoma huje kršil pravico do obiskovanja pouka.
Ravnatelj je nad predlogom inšpektorja ogorčen. »Tehtati sem moral med dvema pravicama, med pravico deklet do nedotakljivosti in do varnosti pri pouku ter med pravico fantov do obiskovanja pouka. Izbral sem prvo in zagotovil, da sta domnevni žrtvi spolnega nasilja v zadnjih treh dneh pouka absolutno zaščiteni.«
A na šolskem inšpektoratu poudarjajo, da učencu ustavne pravice do obveznega šolanja v osnovni šoli ne smejo biti kršene. V predlogu za razrešitev je inšpektor zapisal, da ravnatelj ni uvedel nobenega postopka vzgojnega ukrepanja v skladu s šolsko zakonodajo ter je dečkoma vstop v šolo prepovedal brez predhodnega obveščanja in sodelovanja s starši in brez kakršne koli možnosti, da se sploh zagovarjata.
Spolno nasilje ni sprejemljivo in pika!
Ravnatelja poudarjanje pravice do obiskovanja pouka domnevnih storilcev spolnega nasilja nad sošolkama jezi. »Če družba oziroma inšpektor od mene zahteva kaj takega, potem smo na dnu. Inšpektor me je tudi spraševal, ali imamo ravnanje o spolnem nasilju opredeljeno v kakem pravilniku ali v vzgojnem načrtu. Nimamo ga, ampak menim, da mora biti samo po sebi jasno, da kot šola in kot družba spolnega nasilja ne toleriramo.«
S tem se strinja tudi Katja Bašič, predsednica Združenja proti spolnemu zlorabljanju. Predlog inšpekcije po njenem mnenju jasno kaže, da v ospredju odločanja oziroma preiskovanja ni bila dobrobit otrok. Ljudje, ki izvedo za nasilje, morajo jasno pokazati, da obstajajo meje, ki se jih ne sme prestopiti; s svojimi odzivi dajejo jasna sporočila storilcem, da je to nesprejemljivo. To je pomembno ne le za žrtve, ampak tudi za storilce, saj lahko usodno vplivajo na njihova nadaljnja dejanja.
Ker se je domnevna spolna zloraba dogajala konec šolskega leta med devetošolci, ki so se od šole poslavljali, bi jo, pravi ravnatelj, lahko tudi »pometel pod preprogo«. A šola mora po njegovem jasno pokazati, da ima ničelno toleranco do nasilja. »Tudi če domnevne žrtve in storilci niso več sošolci, zanje zadeva ni končana. Za nikogar ni. Končno smo državljani v medsebojnih odnosih, dokler živimo.«
Sicer pa zaščito žrtev pred storilci domnevnega nasilja kot prvi korak pri ukrepanju navajajo vse institucije, ki se ukvarjajo z nasiljem. Na policiji poudarjajo, da je sicer nemogoče podati enostaven recept, kako ukrepati. »Vsekakor je pomembno, da vsakdo, ki zazna, opazi ali izve za nasilje, najprej poskuša preprečiti nadaljnje nasilje.« Ne gre samo za zaščito žrtve v fizičnem pomenu, poudarja Bašičeva. Gre tudi za zaščito občutkov žrtve, ki bi jih ta doživljala, ko bi »imela storilca pred očmi«.
V pričakovanju protokola
Potrebovali bi natančen protokol ravnanja ob spolnem nasilju, pravi Bašičeva in dodaja, da na to opozarja že nekaj let. Potrebo po njem so med izobraževanji za učitelje in svetovalne delavce v šolah zaznali tudi na ministrstvu za izobraževanje. Poudarjajo, da imamo natančna navodila, kako ukrepati, ko gre za nasilje v družini, ne pa tudi, ko gre za medvrstniško nasilje. Zato naj bi v prihodnjih dveh letih izoblikovali tudi protokol ravnanja za različne vrste nasilja, s poudarkom na medvrstniškem nasilju. V šolah, kjer se takšno nasilje dogaja, ga nestrpno pričakujejo. Če se na nasilje nemudoma odzovejo »po zdravi logiki«, jim namreč pristojni kaj hitro očitajo samovoljno ravnanje, če pa se po nasvete pred dejanji obrnejo na različne institucije, se nanje usujejo očitki, da so se odzvali prepozno.
Potrebo po protokolih ravnanja ob sumu spolnega nasilja poudarja tudi varuhinja človekovih pravic Vlasta Nussdorfer. Po njenem mnenju je žrtve treba zaščititi nemudoma in jim verjeti na besedo, v postopkih pa je treba upoštevati tudi domnevno nedolžnost vsakogar, dokler mu pristojni organi ne dokažejo nasprotno. Prav zaradi občutljivosti področja je po njenem nujno, da so ukrepi podkrepljeni z uporabo pravnih poti, saj vsaka samovolja krši načela pravne države. »Verjamemo, da je bila ravnateljeva prva reakcija človeška in s tega vidika razumljiva, vendar ga njegova (čustvena) prizadetost ne odvezuje postopkov, ki bi jih bilo treba izpeljati, da bi bile uresničene vse zahteve pravne države,« dodaja varuhinja.
