V pisarni načelnika se vsak dan srečuje z idejami, priložnostmi in ovirami Posočja. »Ljudje tukaj so trmasti in vztrajni,« pove in že po številu izdanih gradbenih dovoljenj in drugih opravkov na upravni enoti je prepričan, da Posočje ne spi. Preboj po njegovem dosegajo podjetja, ki še vedno vztrajajo in zaposlujejo. Po vseh kazalcih napredka vodi turizem. »Je pa letošnje kislo leto pokazalo, da potrebujemo še kaj več. Da ob slabem vremenu turist hitro obišče vse muzeje in se potem nima več kje zadržati. Sanje o termah v dolini so še vedno le sanje,« pravi. Meni pa, da Posočje vendarle tudi spi – v inovativnosti in podjetnosti. Tradicije podjetništva ni, velika večina ljudi zgolj čaka, da bo dobila varno službo, in tukaj se konča, skomigne in se vmes spomni, da mora izvzeti kmete. »Brez njih kulturne krajine ne bi bilo in tudi turizma ne. Samo Soča in hribi niso dovolj.«

Od nekdaj ga privlačita zgodovina in zgodovinski turizem. »Naši hribi so ena velika učilnica na prostem, ki zgodbe vojn pripoveduje sama zase. V živi kamen vklesana rana bo tukaj za vedno ostala,« pravi in spomni, da imamo v primerjavi z zahodno in vzhodno fronto, kjer po prvi svetovni vojni ni ostalo nič več, zato veliko prednost. V Fundaciji Poti miru s sodelavci ob stoletnicah pripravlja veliko dogodkov, med njimi odprtje poti miru od Alp do Jadrana, prijateljski nogometni turnir, v katerem se bodo v mešanih ekipah pomerili vojaki štirih udeleženih držav. »Šport naj bo protiutež krutim dogodkom,« meni športni zanesenjak. Fundacija je tudi pobudnik, da bi ob obletnici konca vojne parlamenti v vojni sodelujočih držav v Kobaridu podpisali zavezo za mir.

V predalu pisalne mize ima dokument iz leta 1973 – prvega v nizu, s katerimi je začel navezovati stike z Benečijo in povezovati dve dolini. »Če se samo spomnim, kakšen strah je po drugi svetovni vojni vladal med beneškimi Slovenci. Še leta 1970 je čedajski župan trdil, da v Benečiji ni nobenega Slovenca in da bi bila zanje velika žalitev, če jim rečemo beneški Slovenci, saj so vendarle zavedni Italijani. Zdaj, po padcu meja, se končno počutijo nam enakopravne državljane,« pripoveduje v pisarni s pogledom na Tolmin in s ponosom pove, koliko slovenskih državljanstev je podelil beneškim Slovencem v zadnjem desetletju. »S ponosom prihajajo in s solzami v očeh odhajajo, prostor se odpira, blaži učinke brezposelnosti v Posočju in za sodelovanje imamo še veliko priložnosti.«