Domačini, ki so jih zajele stoletne poplave, so po več kot tednu dni stalnega naraščanja vode na Planinskem polju vse bolj vdani v usodo. »Najprej sem s strahom spremljal, kako se voda dviguje. Zdaj pa sem se že sprijaznil. Kaj pa naj? V življenju pride dobro in slabo. Tudi slabo je treba vzeti za dobro. Živeti bo treba naprej. Bo pa trajalo več let, da si bomo prizadeti opomogli, tako finančno kot psihično,« nam je včeraj med črpanjem vode iz svoje hiše dejal Leon Kermavnar. V osmih poplavljenih hišah v Lazah črpanje ni bilo več smiselno. Poleg Kermavnarjeve so jo črpali še iz ene, štiri ogrožene pa ščitili s protipoplavnimi vrečami. Pri Kermavnarjevih bo škoda zelo velika, saj je hiša tako rekoč nova, voda pa je zalila spodnjo etažo. »Še enega pufa nisem plačal, pa bo že nov.« je dejal. Proti poplavam, tako kot večina ostalih, ni zavarovan. Na vprašanje, ali ob odločitvi za novogradnjo ni razmišljal, da živi na poplavnem območju, nam je Kermavnar odvrnil, da »je nekaj malega vode že pričakoval, toliko pa nikakor. Poleg tega sem novo hišo postavil pol metra višje od stare.«
»V današnjih časih je to katastrofa«
»Mi v današnjih časih tako visok vodostaj smatramo kot katastrofo in to tudi je. Pred 50, 100 leti je bilo drugače. Tudi če je ljudem zalilo hiše, škoda ni bila tolikšna,« je ocenila domačinka Evgenija Pravica. V vaškem gasilskem domu je gasilcem, vojakom in domačinom, ki so sodelovali pri intervenciji, stregla kosilo. »Pri nas doma je zalilo samo garažo, čeprav živimo na klancu, kot pravimo. Do praga hiše voda še ni prišla. Dokler nisem sama ogrožena, lahko pomagam drugim,« nam je odvrnila in poudarila, da je »vsa vas v tej reševalni akciji res stopila skupaj«.
Tudi Marjan Kolar, domači gasilec in vodja intervencije, je potrdil, da so tako visoke vode še vedno v spominu domačinov iz pripovedovanj prednikov, a vendarle niso pričakovali, da bodo po slabih sto letih spet doletele prav njih. Domačini so si skupaj z domačimi gasilci ob podpori logaškega štaba civilne zaščite sprva največ pomagali sami. Zadnje dva dni je na pomoč priskočila tudi vojska, še posebej pri gradnji nove povezovalne ceste do sosednje vasi Jakovica, potem ko je nasip voda preplavila. Cesta v Jakovico je namreč zalita. Zalite so tudi črpalke za vodo, zato pitno vodo dovažajo s cisternami, začeli so tudi že z izdelavo nove vrtine. »Zdaj predvsem upamo, da ne bo novega dežja in se bo naraščanje do konca tedna ustavilo. Odtekati bo voda začela, če ne bo novega dežja, šele po 14 dneh, nič prej in nato počasi odtekala vse tja do maja,« je povedal Kolar.
Da se je proti vodi veliko težje boriti kot proti žledu in da gre pravzaprav za sizifovo delo, je ocenil tudi Marko Simšič, predsednik Gasilke zveze Postojna, ki koordinira pomoč v Planini, na drugi strani nastalega Planinskega jezera, kjer je voda do včeraj zalila že 30 hiš. Doma vztrajajo le še tisti, ki so se lahko umaknili v nadstropje in kjer jim voda ni zalila tudi omarice za elektriko ali kotlovnice. Ena družina je doslej izkoristila možnost namestitve v hotelu Sport, ki jo je ponudila občina Postojna, ostali so odšli k sorodnikom.
»Nekateri ljudje razmišljajo tri dni vnaprej in so že vse pospravili, drugi pa dva dni nazaj in jih je presenetilo. So tudi pritiski na gasilce, da ne črpamo dovolj. A če je voda vdrla v hišo skozi okna, je skozi vrata ni smiselno črpati ven. Črpanje bomo spet pospešili, ko bo voda začela upadati.« Podobno tudi protipoplavne vreče pomagajo le, dokler višina vode ni višja od pol metra. »Žal se bomo morali vsi skupaj sprijazniti z dejstvom, da bo voda še naraščala, vse dokler bo pritok vode višji od odtoka,« je dejal Simšič.
»To je normalen naravni pojav«
Krasoslovec dr. Andrej Mihevc z Inštituta za raziskovanje krasa ZRC SAZU nam je pojasnil, da je visoka voda na kraških poljih povsem normalen naravni pojav in da je kraška polja pravzaprav tudi ustvarila. Tudi v literaturi so bili tolikšni vodostaji že opisani, zato bi moral po njegovem vsakdo, ki ima na tem območju hišo, računati tudi na možnost takšnih poplav. Težava nastane, ker danes za prebivalce poplave niso več sprejemljivo tveganje, tako kot pred 100 leti. »Poplave na kraških poljih so tako kar naenkrat postale sovražnik, ujma,« opaža dr. Mihevc, ki se zato v prihodnjih letih boji teženj, da bi jih skušali umetno odstraniti z gradnjo odvodnih tunelov. »S tem bi seveda sprostili zelo lepa zazidalna območja, bi pa izgubili naraven fenomen, ki ga hodijo občudovat ljudje iz vsega sveta.« Dr. Mihevc kritično opozarja tudi na nesprejemljivost in škodljivost gradnje javne infrastrukture, na primer čistilnih naprav in kanalizacije, na poplavnih območjih. »Z davkoplačevalskim denarjem se tako ne bi smelo ravnati. Kot družba imamo zapise o tem od Valvasorja naprej, potem pa neki župan reče, da o tem ni nič vedel,« je kritičen dr. Mihevc. Na mestu je po njegovem tudi vprašanje odgovornosti tistih, ki so dopustili umeščanje vseh poplavljenih objektov. Namigovanja, da je za tako visoke vode krivo tudi vejevje, ki je otežilo odtekanje vode, sogovornik zavrača, ker da je pri tako velikih količinah vode njegov vpliv zanemarljiv. »Kras si moramo predstavljati kot nekakšno spužvo s tisoč luknjicami, ki so med seboj povezane. Spužve pa ne moreš zamašiti,« je ponazoril.
