Krajinski park Sečoveljske soline je naše edino zavarovano območje oziroma naravni park v državni lasti, ki ga upravlja zasebno podjetje in ne javni zavod. Takšen model javno-zasebnega partnerstva, ki je varstvo narave povezal s tradicionalno pridelavo in prodajo soli, je pred dobrim desetletjem zaradi zasebnega vložka in razumevanja družbe Mobitel pomenil rešitev za takrat propadajoče soline. Danes pa zaradi načrtovane prodaje Telekoma, ki je prek svoje hčerinske družbe Soline na osnovi koncesijske pogodbe upravljalec krajinskega parka, odpira več vprašanj o nadaljnjem razvoju parka.
A sodeč po odgovorih ministrstev, države vprašanje lastništva družbe, ki upravlja ta naravni in kulturni biser, ne zanima kaj dosti. Ne glede na lastništvo naj se za park namreč ne bi spremenilo nič, ker bo tudi novi lastnik družbe Soline moral upravljati park v skladu s koncesijskimi pogodbami oziroma vsemi predpisi, sicer bi vlada partnerstvo lahko odpovedala. »Koncesijska pogodba tudi zelo natančno definira način 700 let stare tradicije ročne pridelave soli, tako da eksploatacija, gradnja objektov ali industrializacija zaščitenega krajinskega parka ni mogoča,« poudarjajo tudi v Telekomu. Na ministrstvu za kmetijstvo in okolje pa še dodajajo, da v primeru spremembe lastništva koncesionarja omejitve niso predvidene. Predhodno dovoljenje vlade je potrebno le v primeru prenosa koncesije na drugega koncesionarja.
Zaradi ekonomskih interesov soline v drugi plan
V Piranu, kjer se v zadnjem obdobju vse bolj zavedajo pomena solinarske dediščine, so kljub temu resno zaskrbljeni. Župan Peter Bossman je na več ministrstev in vlado zato že naslovil zahtevo, da se pri prodaji Telekoma družbo Soline izloči in zanjo posebej išče rešitve, pri čemer je treba preveriti, ali v domačem gospodarstvu obstajajo primerni interesenti za opravljanje tako pomembne dejavnosti. »Soline smo sicer ustrezno zavarovali na lokalni, nacionalni in evropski ravni, ščiti jih tudi ramsarska konvencija Združenih narodov, skrbi pa nas predvsem nadaljnji razvoj krajinskega parka,« poudarjajo na piranski občini.
Po njihovem se je izkazalo, da je lahko, a ne nujno, tudi zasebno podjetje kakovosten upravljalec, zato ne nasprotujejo takšni rešitvi tudi v prihodnje. »Bi se pa lahko zgodilo, da bi se novi lastnik zaradi ekonomskih ali kakšnih drugih razlogov odpovedal že zastavljenim načrtom o urejanju infrastrukture, ki jo park potrebuje. Vsakršen zastoj v zdaj začetem razvojnem ciklu solin pa bi lahko dolgoročno ogrozil tudi samo preživetje solinarske dejavnosti,« so izpostavili svoje bojazni. Država si po njihovem zato ne sme dovoliti, da bi koncesionar prešel v last nekoga, ki vnaprej ne izkaže razumevanja za posebno družbeno odgovornost, ki jo zahteva upravljanje solin.
Za primerjavo spomnimo, da se je na podoben način lokalna skupnost pred leti angažirala tudi pri prodaji družbe Postojnska jama, ki ima koncesijo za upravljanje istoimenske naravne vrednote. Takrat je bilo slišati celo opozorila, da bi bila prodaja družbe tujcem nacionalna sramota.
Cokla namesto magnet
Tudi dr. Andrej Sovinc, vodja Krajinskega parka Sečoveljske soline, se ne boji novega lastnika, ki bi hotel v parku uresničevati samovoljne ideje, saj za to nima ne pravnih ne lastninskih podlag. Bolj se boji, kakšen odnos bo »do svoje srebrnine ali kar zlatnine« imela naša država. V trenutnih gospodarskih razmerah je po njegovem mnenju namreč iluzorno pričakovati, da bi novi lastnik zagotavljal lastna sredstva za nekaj, kar je dolžna zagotavljati država. Država pa za upravljanje parka že doslej ni zagotavljala vseh dogovorjenih sredstev, medtem ko sredstva iz osnovne dejavnosti družbe Soline za vzdrževanje parka ne zadoščajo. V krajinskem parku so velik del denarja v zadnjih letih sicer uspeli zagotoviti tudi prek evropskih razpisov, prav tako jim je uspelo bistveno povečati obisk na 50.000 gostov in posledično prihodke od vstopnin. Sovinc prav na področju turizma, pa ne množičnega, s katerim ne bi konkurirali za iste goste kot hrvaška Istra, vidi še neizkoriščene možnosti. »A žal se na soline še vedno prepogosto gleda kot na coklo, čeprav bi bile lahko magnet,« poudarja Sovinc, eden tistih, ki si prizadevajo soline umestiti na seznam Unesca. »Država, ki ni sposobna svoje dediščine prepoznati ter je učinkovito zaščititi in varovati, bo imela težave tudi na drugih področjih. To je del narodne identitete, del tega, na čemer država sloni,« še poudarja.
Vlada brez vpliva?
Odločitev o usodi družbe Soline je, kot kaže, v rokah Telekoma. Na ministrstvu za finance so nam pojasnili, da vlada oziroma njihovo ministrstvo na izločitev družbe Soline iz prodaje nima vpliva, soglasje državnega zbora k prodaji državnega deleža Telekoma pa se je glasilo na družbo Telekom v celoti, skupaj s hčerinskimi družbami. Če se Soline ne bodo izločile, bo lastništvo torej zelo verjetno prešlo v roke tujemu (telekomunikacijskemu) kupcu, pri katerem pa se postavlja vprašanje, ali se bo pripravljen še naprej ukvarjati tudi z ne ravno dobičkonosno dejavnostjo pridelave in prodaje soli, kar bi lahko ogrozilo tudi zdaj uveljavljeno blagovno znamko, pa tudi z družbeno odgovornim razvojem parka.
V Telekomu so odgovorili, da trenutno sicer ne potekajo nikakršni postopki ali kakršne koli druge aktivnosti, povezane s prodajo družbe Soline. A po nekaterih neuradnih informacijah bi do izločitve družbe Soline vendarle lahko prišlo. Pa ne le zaradi opozoril lokalne skupnosti, temveč zato, ker bi bila družba Soline pri prodaji lahko bolj kot ne ovira, saj Telekomu ta dejavnost ne prinaša dobička, pa tudi zaradi nerazčiščenih finančnih vprašanj med državo in družbo Soline.
