Pridelovalci kostanja v Sloveniji sedaj bijejo plat zvona. Šiškarica uničuje nasade maronijev, prav tako tudi samonikle kostanje v gozdovih. Le redka drevesa so neokužena. Izkušnje iz tujine so pokazale, da je doslej edini učinkovit sovražnik parazitska osica. Zanjo, kot tujerodno živalsko vrsto, pa je treba dobiti dovoljenja. Že od lanskega junija čakamo na potrebna soglasja, pravi Mojca Rot s Kmetijsko-gozdarskega zavoda Nova Gorica. »Vlogo smo poslali v imenu vseh pridelovalcev kostanja. Dobiti moramo soglasje agencije za okolje. Kot kaže, je letošnja bitka že izgubljena. Seveda pa ni prepozno za ukrepanje. Vsako leto je položaj slabši,« je prepričana Rotova. Katarina Kos z ljubljanske biotehnične fakultete pa dodaja: »V okoli petih letih so Italijani – osico so uvozili leta 2005 – dosegli pozitivne rezultate in uničili šiškarico. Pred štirinajstimi dnevi so osico uvozili tudi na sosednjo Hrvaško. Pri nas smo čakali na izkušnje Italijanov. In ker se je osica obnesla, smo zaprosili za dovoljenje,« razlaga Kosova, ki poudarja, da bo parazitska osica čez leta lahko po naravni poti prišla v Slovenijo, vendar takrat že ne bo več kostanja. »Šiškarice se ne bomo rešili, razen če ne bo več kostanja. Strokovnjaki smo naredili vse, sedaj so na vrsti birokrati. Seveda pa se za nas raziskovanje s prihodom šiškarice ne konča.«
Gabrijel Seljak, vodja oddelka za varstvo rastlin pri Kmetijsko-gozdarskem zavodu Nova Gorica, še pove, da kostanjeva šiškarica junija in julija odlaga jajčeca v brste kostanja, kjer se potem razvije šiška. Dodaja tudi, da je pravi kostanj v Sloveniji na resni preizkušnji. »Ogrožena so tudi stara kostanjeva drevesa, ki dajejo pečat kulturni krajini. Okuženih sadik se ne vidi, v fazi mirovanja miruje tudi šiškarica in prav zato so okužene sadike strokovnjaki opazili tako pozno. S kemičnimi sredstvi pa šiškarice ni mogoče zatreti,« je prepričan Seljak, ki pravi, da je po kostanjevem raku, ki je Primorsko prizadel v 50. letih prejšnjega stoletja, šišakrica trenutno največja nadloga pridelovalcev maronov.
