Na domačiji Dolores in Aleksija Mavriča v Kojskem v Goriških brdih so te dni sušili češnje, ki so jih v lastnih nasadih potrgali konec junija letos. Avtohtone karnijevke in napoleonke so za sušenje shranili v posebne vrečke v hladilnici. Po videzu in okusu so ostale takšne, kot bi jih včeraj obrali z dreves.
V kondenzacijski sušilnici, največji tovrstni napravi pri nas, so jih osušili. »Sušilnico so po naši zamisli izdelali v E-marketu v Hrastniku. V njej lahko sočasno sušimo do tisoč kilogramov sadja, temperatura v peči pa doseže največ 50 stopinj. Tako se ohranijo vitamini in druge koristne sestavine. Skupaj z dodatno opremo nas je stala 75.000 evrov,« je nad novo napravo navdušen Aleksij Mavrič, ki v sušenem sadju vidi obetajočo tržno nišo. »Sušene češnje bodo s koščicami ali brez. Tiste s koščicami bodo predvsem za posladek v prehrani, brez koščic pa za vsestransko uporabo. Iz njih bo mogoče pripraviti češnjev zavitek, kompote in marmelade, uporabljali pa jih bodo lahko tudi slaščičarji in izdelovalci čokolad. Sušenje bomo opravljali tudi za druge pridelovalce sadja,« je razlagal Mavrič, ki je že pred leti opustil vinogradništvo in se popolnoma posvetil sadjarstvu.
V nasadih tri avtohtone sorte
Na 3,5 hektarja površin ima zasajenih več kot 1200 češenj. Gre za mlajše nasade, dober hektar avtohtonih sort pa je star celo 30 in več let. V nasadih ima devet različnih sort češenj, od tega so tri avtohtone – briške. »Češnje prodajamo sveže na domu, obiskovalci jih lahko nabirajo v sadovnjakih, vozimo pa jih tudi v nekatere slovenske šole,« dodaja Mavrič in poudarja, da imajo kakovostno sadje in zato tudi višje cene. Najdlje so Mavričeve češnje potovale v Hongkong, mnoge končajo tudi na policah v Rimu in Toskani. Največji problem za prodajo v tujini so po sadjarjevih besedah posredniki, ki hočejo zase del zaslužka, kar pa izjemno poviša ceno sladkih briških sadežev.
Primanjkuje zemljišč za sadjarstvo
Češnje so vsestransko uporabne, pravi Mavrič. Pred šestimi leti je prvič izdelal češnjevo vino. Vendar se proizvodnja ni obnesla.
»Sadje nima tanina in za obstojnost vina bi moral uporabiti kemijo. Ker hočem popolnoma naravne izdelke, sem to proizvodnjo opustil. Zato pa so bile odlično sprejete 'pijane' češnje. Gre za češnje, konzervirane v domačem žganju in zatem štiri leta starane. Zanje uporabljam karnijevke,« pojasnjuje sadjar iz Kojskega, ki zadnja leta povečuje sadovnjake. »V Brdih je problem z zemljišči. Načrtujem ureditev štiri hektarje velikega nasada kakijev, prav tako marelic, hrušk in sliv. Povpraševanje po kakijih je veliko in odločili smo za pridelavo. Pridelovali bomo trdo užiten kaki, ki ga bomo opraševali na naravni način.«
Nagrajena ženina iznajdljivost
Kriva za to, da so se na kmetiji Mavričevih začeli ukvarjati s sušenim sadjem, je Aleksijeva žena Dolores. Skoraj skrivoma je osušila prve kilograme češenj v majhni sušilnici, jih lepo zapakirala in poslala na tekmovanje Dobrote slovenskih kmetij. Zanje je dobila že dve zlati kolajni. »Prvo leto sem posušila 100 kilogramov svežih češenj, naslednjič pa sem količino podvojila. Z novo sušilnico bo lažje, tudi izdelek bo bolj kakovosten,« je povedala Dolores Mavrič. V novi sušilnici bodo iz 100 kilogramov svežih češenj dobili 15 kilogramov suhih češenj s koščicami ali pa dobrih 10 kilogramov brez koščic. »Suho sadje na trgu dosega dobre cene. Danes je vse iz uvoza. Edini problem pri suhem sadju je rok trajanja, ki znaša največ šest mesecev. Zatem se lahko vanj naselijo molji.«
V Mavričevi sušilnici pa ne bodo pripravljali samo sadja, ampak že razmišljajo tudi o sušeni zelenjavi. Tako o paradižnikih (pelatih) in bučkah kot kumarah. Sušena zelenjava bo uporabna predvsem za zelenjavne mineštre in kot dodatek k drugim jedem.
