»Statistika kaže, da 20 odstotkov starejših od 65 let ne more več skrbeti zase in pri vsakdanjih opravilih potrebuje pomoč. Pet odstotkov starejših Slovencev biva v domovih upokojencev, le 1,7 odstotka se jih poslužuje organizirane pomoči na domu, torej nam ostane še dobrih 13 odstotkov starejših, za katere mora največkrat poskrbeti družina sama,« s številkami postreže Aldo Ternovec. V okviru mednarodnega projekta NET-Age, ki ga peljeta občina Kanal ob Soči in Zveza društev upokojencev Slovenije, je podatke skupaj s sodelavci preverjal tudi na terenu v kanalski občini, ki ji demografski kazalniki niso naklonjeni. Ugotovil je, da realnost ne odstopa od predvidevanj. Nekoga, ki bi ga odpeljal po nakupih, opravkih ali k zdravniku, potrebuje že skoraj vsak tamkajšnji anketiran občan, starejši od 85 let.
Po zadnjih podatkih ministrstva za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti že več kot 20 odstotkov slovenskih družin oskrbuje starejšega družinskega člana, ob tem pa nimajo nikakršne strokovne pomoči, svetovanja, izobraževanja in največkrat tudi nikogar, ki bi občasno vskočil in jih vsaj delno razbremenil. In ker Evropa Sloveniji nalaga, da mora še zmanjšati delež starejših v institucionalnem varstvu, je Trnovec prepričan, da nas tukaj čaka največji razmislek.
Deinstitucionalizacija skrbi za starejše
»V Sloveniji imamo trenutno v domove vključenih okrog 17.000 ljudi, v neformalne oblike varstva pa veliko manj. Okrog 6000 jih obiskuje dnevne centre, 600 jih živi v oskrbovanih stanovanjih, le okrog sto se jih poslužuje pomoči na daljavo,« našteje Janja Romih z ministrstva za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti in dodaja, da takšno razmerje ni pravo. Do leta 2020 zato želijo izenačiti deleža ljudi, vključenih v institucionalno varstvo in v varstvo v skupnosti. »Domov ne bomo ukinjali čez noč in to tudi ni namen, želimo pa z modernimi koncepti dela institucije prilagoditi uporabnikom in ne uporabnika instituciji,« zagotavlja. S tem se strinja tudi Bojan Stante, direktor novogoriškega doma upokojencev, ki mu nova usmeritev sicer zmanjšuje njegovo osrednjo nalogo. »Razmišljamo o polinstitucionalnih oblikah varstva za tiste, ki ostajajo doma. V domovih pa bi ohranili zgolj ljudi z velikim obsegom zdravstvenih težav in napredujočimi oblikami demence,« pojasnjuje. Kot dom upokojencev bi lahko poskrbeli predvsem za izobraževanje in strokovno pomoč svojcem, prepričan je namreč, da bo treba ponovno okrepiti solidarnost med ljudmi.
Občine bi plačale, javni zavodi pa ne smejo zaposlovati
Jelka Humar, vodja Centra za pomoč na domu Klas pa med prihodnjimi oblikami pomoči starejšim vidi medgeneracijska središča, boljšo izkoriščenost telefonskega varovanja na daljavo, predvsem pa na degradiranih območjih brez javnega prevoza starejšim ponuditi pomoč pri prevozih. In ob tem opozori še na en paradoks: občine so pripravljene povečati sredstva za pomoč občanom na domu, njihov center za pomoč na domu, ki deluje v okviru javnega Centra za socialno delo Nova Gorica, pa je po zakonu zavezan k zniževanju števila zaposlenih in zato ne sme zaposlovati dodatnih oskrbovalk. »S tem se ustvarja čakalna vrsta. To pa ni naše poslanstvo. Naše poslanstvo je, da pomagamo tukaj in zdaj in ne čez tri mesece, ko si bodo ljudje morali že kako drugače pomagati,« pojasnjuje Humarjeva.
Dobra praksa iz Italije
Ob vseh težavah koordinatorica projekta NET-Age Jerneja Ternovec opozori na dobro prakso iz sosednje Italije, ki bi lahko rešila marsikatero preobremenjeno družino tudi pri nas. »Pri sosedih neformalne oskrbovalce, največkrat gre za priseljenke iz Romunije in drugih držav, izobražujejo, kako pravilno skrbeti za starejše, upokojene učiteljice pa jih prostovoljno učijo jezika. S tem ne rešujejo le stiske družin s starejšimi osebami, ampak posredno v družbo vključujejo tudi priseljence. In čeprav države na začetku popolnoma nič ne zanima, ali oskrbovalke to počno legalno ali ilegalno, jih skozi izobraževanje in delo mnogo spozna, da jim delo na črno dolgoročno ne prinaša koristi,« pojasnjuje Trnovčeva. In skupaj s Humarjevo omeni, da je skrb za starejše kot delo na črno in največkrat brez vseh znanj zelo prisotno tudi pri nas.