Številni sogovorniki iz Slovenije in Italije so prepričani, da je padec meja prinesel napredek. Na Goriškem in čez mejo so veseli gasilci, reševalci in člani civilne zaščite, saj jim je prosta meja omogočila tudi povsem konkretne dogovore o medsebojnem sodelovanju in pomoči. Samo občina Nova Gorica z Italijani sodeluje v 12 čezmejnih projektih, vrednih več milijonov evrov. Vse občine skupaj in druge organizacije v regiji pa sodelujejo v več kot 70 čezmejnih operacijah. Župan Nove Gorice Matej Arčon je prepričan, da je sodelovanje po desetih letih postalo samoumevno in da ga je na vseh področjih zelo veliko, a bi lahko še kakšen korak več naredili pri skupni turistični promociji regije.
Sprva izjemno zanimanje za Slovenijo je upadlo
Najintenzivnejše je sodelovanje na področju gospodarstva, ki – roko na srce – ne pozna meja. »Italija je bila vedno naš pomemben partner. Po vstopu Slovenije v Evropsko unijo se je zanimanje za nas zelo povečalo, vsi so želeli spoznati slovensko gospodarstvo in vsi so želeli sodelovati z nami. Vabili so nas na konference v Italiji, od 150 do 200 podjetnikom smo ponujali informacije, kako se posluje pri nas in kako v Italiji. Kasneje je ta evforija ponehala, sodelovanje pa kljub temu še vedno intenzivno poteka,« pravi Mirjam Božič iz območne gospodarske zbornice za severno Primorsko. Italija je sicer s prihodom krize na Goriškem izgubila primat pri uvozu in izvozu, prehitela jo je Nemčija. Trenutno pa gospodarstveniki ob meji pri uresničevanju vseh idej povezovanja stavijo na Evropsko združenje za teritorialno sodelovanje, ki je končno dobilo tudi pisarno in koordinatorja.
Povezovanje je v praksi tudi čutiti, saj veliko podjetnikov iz Italije na naši strani odpira podjetja zaradi ugodnejše davčne zakonodaje. Nekatere zgodbe so uspešne, ena od ajdovskih, ko je italijanski podjetnik dobesedno čez noč odvihral neznano kam, pač ni bila. Temu trendu pritrjuje tudi Boža Loverčič Špacapan, ki na novogoriški obrtno-podjetniški zbornici zastopa obrtnike in manjše podjetnike. »Zelo dobro sodelujemo z deželnim gospodarskim združenjem iz Trsta. Pri nas se vsako leto z vprašanjem, kako poslovati v Sloveniji, oglasi okoli 30 italijanskih obrtnikov. Trenutno vemo za šest podjetij, ki so pri nas tudi odprla dejavnost,« pojasnjuje Špacapanova. Vsako leto k italijanskim kolegom napotijo tudi približno dvajset slovenskih obrtnikov, ti pa tam večinoma opravljajo manjša, začasna dela. Le redki čez mejo odprejo tudi podjetje. »Inšpekcijske službe v Italiji so vendarle bolj rigorozne, pri nas pa to še malo šepa,« eno večjih razlik predstavi sogovornica. Sodelovanje se je razvilo tudi na sejemskem področju. Na novogoriški strani namreč sejmišča ni in obrtna zbornica se je raje kot z vzpostavljanjem nove infrastrukture povezala z Italijani. Eden večjih sejmov, ki ga tudi soorganizirajo, je Expomego.
Boris Kante iz Zavoda Gost na Planoti ima izkušnje s kmeti, nevladnimi organizacijami in društvi. Pri povezavi slednjih vendarle šepa, eno glavnih ovir Kante vidi v nepoznavanju jezika. Je pa izmenjava veliko boljša pri kmetijskih lokalnih pridelkih in izdelkih. »Skorajda ni tedna, ko se ne bi naši ponudniki predstavljali na eni od prireditev v Italiji. Včasih so imeli težave, saj so morali ob prodaji čez mejo odpirati nove davčne številke, odkar se je zanje to spremenilo, se je pretok izjemno povečal,« pravi Kante.
Skupna kolesa padla v vodo
A sodelovanje vendarle ni vedno uspešno. Čezmejna izposoja električnih koles med Novo Gorico in Gorico je denimo padla v vodo, resnično odprtega pretoka blaga, kapitala in storitev bi si bolj želeli tudi obrtniki in trgovci. Ti morajo za vsak prodani artikel čez mejo zaprositi za njihovo davčno številko in tamkajšnjim uradom nato o prodaji tudi poročati. Monterju, ki gre čez mejo vgradit okna, pa mora uradni prevajalec prevesti vso poslovno dokumentacijo in potrdila, imeti mora ustrezne tečaje iz varstva pri delu in prve pomoči. Ob tem je tudi veliko bolj na očeh tamkajšnjih inšpekcijskih služb.
