Vlada je včeraj za novega generalnega direktorja uprave za varno hrano, veterinarstvo in varstvo rastlin imenovala veterinarja in sindikalista Janeza Posedija. Takšen razplet smo v Dnevniku napovedali že dan po objavi javnega razpisa, saj je Posedi veljal za favorita kmetijskega ministra Dejana Židana, s katerim sta prijatelja in nekdanja sošolca. Še bolj kot vnaprejšnja zmaga pa Posedijeve tekmece (razpisna komisija jih je zaslišala osem) moti to, da so člani komisije štiri prijavljene odslovili že po nekaj minutah, ker naj ne bi imeli dovolj delovnih in vodstvenih izkušenj, medtem ko so jih Posediju – ker je zadnja štiri leta vodil Konfederacijo sindikatov Pergam – priznali.
»Užalili so me«
Pa je vodenje sindikata primerljivo z vodenjem sistema z več kot štiristo zaposlenimi, kakršen je uprava za varno hrano? »Kje pa! Nisem hudoben, toda gospod Posedi nima drugih delovnih izkušenj kot te, da je bil ves čas le v laboratoriju in na političnih sestankih. Vodenje uprave pa je neprimerno zahtevnejše delo. Človek, ki ni nikoli delal v praksi, ki nima kakovostne kilometrine in ne pozna dela inšpektorjev, ne more voditi tako zahtevnega sistema. To se ne bo dobro končalo,« napoveduje Posedijev sodelavec na ljubljanski veterinarski fakulteti Črtomir Borko. Tudi sam se je prijavil na razpis, vendar je razpisna komisija ministru Židanu kot primerna ponudila na izbiro le Posedija ter direktorico inšpekcije za varno hrano, veterinarstvo in varstvo rastlin Andrejo Bizjak.
Iz igre je že po nekaj minutah zaslišanja pred razpisno komisijo izpadla tudi magistra veterine Andreja Stopar, ki je že dvajset let načelnica upravne enote (najprej je bila v Šentjurju, zdaj je v Laškem). »Ocenili so, da ne izpolnjujem formalnih pogojev, ker da delam v premajhni upravni enoti. Spraševali pa so me samo po številu sodelavcev in številu zadev, ki smo jih obravnavali v letu 2014. Toda mi nismo kosi papirjev, smo živi ljudje, a ni nikogar zanimalo, kaj se je dogajalo v zadnjih 20 letih mojega dela. Mislim, da znam marsikaj in da imam marsikaj pokazati. Članom razpisne komisije sem hotela predstaviti svojo vizijo, toda te priložnosti nisem dobila. To zaslišanje je lep primer formaliziranja. Po dvajsetih letih vodenja upravnih enot sem pred razpisno komisijo izvedela, da te izkušnje ne veljajo nič. Izničili so jih in me užalili, zato sem jih vprašala le, ali lahko prostor zapustim pri zadnjih vratih. Nisem imela več moči, da bi odšla skozi sprednja,« nam je opazno razočarana včeraj pripovedovala Stoparjeva.
»Spet sem se pustil nasmoliti«
Še pred koncem vladne seje se je Stoparjevi zdelo nemogoče, da bi lahko na njej za generalnega direktorja uprave za varno hrano imenovali Posedija, ki ni nikoli delal s tako zahtevnimi upravnimi postopki, kot so na upravni enoti. »Preden sem postala načelnica upravne enote, sem delala v veterinarski inšpekciji, Posedi nima niti teh izkušenj. Sprašujem se tudi, kje je dobil izkušnje z vodenjem primerljive institucije? V sindikatu jih ni mogel, saj z njegovimi člani dela občasno, ne vsakodnevno. Pod častjo mi je, da sem sploh šla kandidirat proti takemu kandidatu,« je ogorčena Andreja Stopar.
Tudi Črtomir Borko obžaluje, da se je sploh prijavil. »Ni bilo vprašanja, na katero ne bi suvereno odgovoril, zato ne vem, zakaj nisem primeren za vodenje uprave za varno hrano. Ti izbirni postopki kandidatov za najvišje funkcije so nesmiselni. Komisija ne vidi kompletne osebnosti. Ne prepoznajo kandidatove širine in intelektualnega potenciala. To je birokratski postopek, v katerem kandidat izpade bebček. Spet sem se pustil nasmoliti,« priznava Borko in politike poziva, naj ljudi ne dražijo z javnimi razpisi, če vnaprej izberejo kandidata po svoji podobi.
