Pred kratkim je slovenska policija oglobila voznika, ker je na sobotno popoldne in v času počitnic mimo šole peljal s hitrostjo 37 kilometrov na uro namesto predpisanih 30. Marsikje po Evropi tovrstne omejitve v času počitnic ali ob koncih tedna ne veljajo. Nemško avtomobilistično združenje ADAC na drugi strani ugotavlja, da bi z nemških cest brez vsakršne škode lahko umaknili najmanj tretjino prometnih znakov. Še več: zaradi večje preglednosti bi se varnost na cestah povečala, saj so prometni psihologi ugotovili, da vozniki dobrih dveh tretjin znakov ne utegnejo zaznati. Pilotski projekt EU v nekaterih evropskih mestih pa je v drugi polovici prejšnjega desetletja pokazal, da tudi popolna odstranitev vse signalizacije (vključno s talno in nivelizacijo pločnikov in cest) izboljša prometno varnost, saj morajo takrat vsi udeleženci razmišljati o svojem ravnanju, hkrati pa upoštevati druge udeležence. Promet se je zato »samodejno« umiril.
Psiholog in profesor z ljubljanske filozofske fakultete dr. Marko Polič težavo vidi v tem, da po nepotrebnem določamo pravila za enostavne, vsakdanje zadeve, ki jih morda sploh ne bi bilo treba posebej postavljati v neke okvire, »žal pa pogosto slabo ali pa sploh ne urejamo pomembnih zadev, ki bi jih bilo treba urediti, kot so recimo lastninjenje in s tem povezana vprašanja v Sloveniji«.
Sicer pa ljudje tudi po njegovih besedah želijo živeti v predvidljivem svetu in ne marajo negotovosti. Pri tem je treba v račun vzeti tudi utrjenost navad, torej nekakšno fiksacijo na čisto smiselno pravilo, ki pa v določenih okoliščinah postane vsaj nepotrebno, če ne celo škodljivo. Veliko vlogo lahko v posamezni situaciji odigra tudi želja človeka po izkazovanju svoje pomembnosti, še posebej če oseba nima posebne družbene moči, mu pa pravila omogočajo, da jo izkazuje vsaj na enem področju, pripoveduje psiholog. »Odgovore moramo torej iskati v naravi človeka, njegovi nagnjenosti k urejenemu in predvidljivemu svetu, v ustvarjanju navad pa tudi v okoliščinah, ki posameznika silijo k nesmiselnemu spoštovanju pravil. Tudi v Sloveniji smo recimo že dobivali položnice z zneskom, ki je bil nižji od poštnine za njeno pošiljanje.« Kajti vzrok za nerazumno ravnanje je lahko tudi pomanjkanje miselne prožnosti pri odločevalcih, poudarja dr. Polič.
Pravila nad absurdi
Na drugi strani najbrž marsikdo pozna veliko nakupovalno središče, v katerem je treba pred oddelkom z mesninami ali ribami vzeti številko. Brez nje vam ne postrežejo, četudi pred stranko in za njo ni nikakršne vrste. Nesmiselnih pravil si namreč ne izmišljuje le država, prav tako pa tudi nima monopola nad slepim oklepanjem pravil. Če v gostilni natakar ni pripravljen pečenega krompirja k ribi zamenjati za kuhanega, pa čeprav oba ponujajo na meniju, le da k različnim jedem, gre za podoben primer kot v prej omenjeni trgovini. Ali pa ko vstopite v hotel, v katerem vam niti ob moledovanju, da gre za nujno zadevo, nočejo omogočiti dostopa do interneta, češ da niste hotelski gost oziroma da te storitve nimajo na ceniku.
Skupini slovenskih turistov se je, recimo, zgodilo, da ni smela neposredno pristopiti k dvigalu, ki bi jih popeljalo na vrh nebotičnika, temveč jih je uslužbenka newyorškega Empire State Buildinga poslala nazaj k vhodu in skozi labirint trakov, ki določajo pomikanje vrste do dvigala, pa čeprav v avli razen skupine ni bilo nikogar. V marsikaterem slovenskem podjetju pa veljajo povsem neživljenjska pravila za uporabo službenih vozil. Uslužbenec, ki je moral na dvodnevno poslovno konferenco v Portorožu in mu podjetje zaradi varčevanja ni moglo plačati prenočitve, je moral službeni avtomobil vsak večer vrniti v Ljubljano na sedež podjetja, od tam pa nadaljevati pot s svojim vozilom domov v Postojno, da ne bi njega in delodajalca dacarji obrali zaradi uporabe avtomobila v zasebne namene.
»Prenormiranost se zdi nujni pogoj dobro urejene družbe, saj državljani in državljanke verjamemo ali vsaj hočemo verjeti, da nas bodo pravila, za katera naj bi ob naši podpori poskrbela država, obvarovala pred morebitnimi zlorabami in samovoljo institucij in drugih ljudi,« pripoveduje socialna psihologinja z ljubljanske fakultete za družbene vede dr. Metka Mencin Čeplak. Toda ob tem praviloma pozabljamo, da nas prav to tudi omejuje in hkrati povečuje tveganja. »Prenormiranost namreč iz ljudi ustvarja potencialne in dejanske prestopnike. Nikdar ne veš, kdaj boš kršil normo.« Tako po njenem prepričanju tudi ne gre za to, da ne bi znali misliti s svojo glavo. »Prej gre za bojazen pred kaznijo zaradi morebitnega prestopka. To pa morda še najbolj usodno občutimo prav na delovnem mestu,« pojasnjuje primere, ko uslužbenci v še tako absurdnem primeru ne želijo odstopiti od ustaljene in predpisane rutine.
Poneumljanje pravice
Ustavnik in publicist dr. Andraž Teršek s primorske univerze ocenjuje, da je takšna družbena praksa iz dneva v dan hujša na vseh področjih. Da so goli formalizem, grobo netankočutna administrativnost in avtomatizirano tehnokratstvo tudi pri uporabi prava značilnost slovenskih pravnih praks in delovanja slovenskega pravosodja, je že lani zapisal tudi v Pogledih. Ob tem je poudaril, da ne gre »samo za to, da posameznik pred oblastnimi organi ne doseže tistega, kar upravičeno terja kot svojo pravico, ali da se mu odreče tisto, kar nedvomno je njegova pravica. Gre tudi za to, da oblastne odločitve, ki niso samo strokovno nevzdržne, ampak so tudi nelogične, nerazumljive, nerazumne, kratkovidne ali takšne, da iz človeka izvabijo besedo 'neumne', žalijo posameznikovo dostojanstvo in imajo lahko močan vpliv na njegovo zdravstveno dobrobit.«
Nemalokrat, pravi Teršek, se zgodi, da si ljudje, ki vedo, da pred oblastnimi organi in sodnimi instancami ne morejo več doseči tistega, kar bi si želeli in kar jim pripada, želijo samo pogovora, ob katerem bi dobili potrditev, da imajo prav, da razmišljajo zdravo, da njihov razum ni poškodovan in da njihova miselna integriteta ni ogrožena. »Takšna potrditev jim zadošča, da kljub doživeti krivici v postopkih institucionaliziranega odločanja živijo dalje, pragmatično sprijaznjeni in notranje pomirjeni.«
Regulacija ni tako varna, kot si predstavljamo
Prevladujoča poklicna nepripravljenost slovenskega pravosodja, prepogosto pa tudi miselna nezmožnost pomembnih posameznikov, ki opravljajo na primer sodniško funkcijo, da bi intelektualno presegli »črke na papirju«, ko gre za pravna besedila in vprašanja, po Terškovem prepričanju ni samo nekaj skrajno iritirajočega. »Takšne, golo formalne in legalistično avtomatizirane pravne prakse so v nasprotju z vsebino in duhom ustavnega reda,« opozarja. Ustavne pravice in svoboščine so zato po njegovih besedah alarmantno ogrožene.
Kljub tej grožnji pa ljudje svojih vsakdanjih dejanj ne načrtujemo z zakoni v rokah oziroma z zakonskimi določbami pred očmi, poudarja dr. Mencin-Čeplakova. »Običajno ravnamo tako, kot se nam zdi prav, družbeno sprejemljivo ali vsaj dopustno, torej tako, da lahko vsaj znosno sobivamo z drugimi oziroma imamo od njih čim več koristi.« Se pa po njenih besedah v določenih okoliščinah – recimo v prometu ali službi – bolj ali manj jasno zavedamo, da moramo ravnati po črki zakona, če želimo zmanjšati možnosti za negativne posledice. Pri tem »po črki zakona« ne pomeni nujno skladno z deklariranimi načeli, opozarja in za primer navaja, da se od zaposlenega zahteva, da v korist podjetja strankam prikriva pasti pogodbe. »Vsekakor pretirana regulacija omejuje avtonomijo, pa tudi varna je veliko manj, kot si predstavljamo,« poudarja dr. Mencin-Čeplakova.
