»Mojo sestro so pred nekaj leti iz redne osnovne šole poslali v posebno šolo. Še danes ne vemo natančno, zakaj.« Eden od Romov z Dolenjske – zaradi občutljivosti tematike je njegovo ime prikrito – je v pogovoru za Dnevnik načel, kot pravi, »kompleksno zadevo«. V družini nikoli niso opazili, da bi bilo z deklico kaj narobe. »Je povsem običajen, priden otrok.« Res pa je, pravi naš sogovornik, da so romski otroci včasih pri pouku »preveč nemirni« in učitelji z njimi ne znajo delati. Nekdo od pedagogov je predlagal šolanje na posebni šoli. S prešolanjem na šolo s prilagojenim izobraževalnim programom, kjer so izobrazbene zahteve nižje od splošnih, so se morali starši deklice strinjati. A naš sogovornik meni, da starši v tistem trenutku najbrž niso povsem dobro razumeli, za kakšen postopek gre.
»Postopek ni pravičen«
Deklica je danes na »novi« šoli uspešna, pravi naš romski sogovornik. Vprašanje pa je, kaj bo, ko jo bo končala. Neposreden prehod v redno srednješolsko izobraževanje namreč v teh primerih ni predviden. Uradno bo lahko izobraževanje nadaljevala na srednji stopnji, vendar v skrajšanem, dveletnem programu. Teoretično bi se lahko vpisala tudi v katerega od večernih programov redne srednje šole. A takšnega primera – da bi kdo ušel »sponam« prilagojenega učnega programa – v Sloveniji po dostopnih podatkih še ni bilo.
Tovrstna zgodba romske družine v slovenskem prostoru ni redkost. Romskih otrok v slovenskem šolskem sistemu uradno ne preštevajo, saj jih ni dovoljeno kategorizirati po etnični pripadnosti. A ko strokovnjaki govorijo o šolah s prilagojenim izobraževalnim programom, pravijo, da je tam romskih otrok »precej« oziroma »kar nekaj«. To smo v minulih dneh potrdili v pogovorih s štirimi poznavalkami romskega izobraževanja – dveh iz Dolenjske, ene iz Ljubljane in ene iz Štajerske. Večina pogovorov je temeljila na anonimnosti, saj gre za zelo občutljivo temo. Na Češkem, kjer Romi predstavljajo tri odstotke prebivalstva, med učenci posebnih šol pa jih je kar 28 odstotkov, je evropska komisija zaradi etnične diskriminacije minuli teden sprožila postopke proti državi. Češka je obtožena, da romske otroke neupravičeno premešča v posebne šole in v ločene razrede, v katerih so standardi zahtevnosti pouka nižji. Enak postopek komisije je predviden še za Slovaško, »težave z diskriminacijo romskih otrok« pa so še v Grčiji in Franciji, so nam včeraj sporočili iz raziskovalne pisarne za evropsko regijo Amnesty International v Londonu.
»Postopek ugotavljanja sposobnosti romskih otrok ni pravičen,« pravi ena od sogovornic, ki z romskimi otroki dela že več kot desetletje. »Testi za ugotavljanje primanjkljajev so prilagojeni večinski populaciji in ne Romom.« Večinska populacija ima doma vodo in elektriko. Med enimi in drugimi stoji stoletni prepad. »Zato ne razumem povsem, kako otroke sploh ocenijo. Ker sem bila prisotna pri nekaterih fazah postopkov, lahko rečem, da v nekaterih primerih preverjanje sposobnosti otrok poteka zelo rutinsko, hitro in brez prave volje.« V preverjanjih sodeluje več strokovnjakov, od zdravnikov do psihologov in specialnih pedagogov. Načeloma so postopki strogi in kot pravi ena od naših sogovornic, se »ne bi smelo zgoditi«, da bi bil romski otrok neupravičeno razglašen za otroka s posebnimi potrebami.
Beguncem dve leti za učenje jezika
A v praksi je število romskih otrok v prilagojenih učnih programih tolikšno, da je morala delovna skupina, ki je leta 2011 na ministrstvu za izobraževanje pripravljala strategijo vzgoje in izobraževanja Romov, zapisati, da je pri Romih »treba preprečevati zlorabljanje kategorije 'učencev s posebnimi potrebami'«. Opozorilo, da »romski učenci kot etnična skupina niso učenci s posebnimi potrebami«, je bilo v to strategijo prvič zapisano že leta 2004. »Učenčeva šolska neuspešnost, ki izvira iz neznanja jezika ali specifičnosti romske kulture, ne more biti osnova za usmerjanje otrok v programe z nižjim izobrazbenim standardom,« je zapisano v strategiji.
Da je problem romskih otrok neznanje jezika, nam je potrdila ena od naših sogovornic, romska pomočnica, ki se sprašuje, kako je sploh mogoče otroka oceniti, če na vprašanja ne zna odgovarjati. »Otroci slabo govorijo slovensko, poleg tega prihajajo iz marginalnega okolja,« nas je opozorila. Strokovnjaki sicer pravijo, da testi ne temeljijo zgolj na verbalni, temveč tudi na neverbalni komunikaciji. A slišali smo več mnenj, da je ravno jezik pri ocenjevanju romskih otrok problem.
V podobnih težavah se lahko znajdejo otroci priseljencev, denimo beguncev ali prosilcev za azil, ki ne govorijo slovensko. Vendar so priseljenski otroci pri tem posebej zaščiteni, saj jim šolska pravila omogočajo dodatno učenje slovenskega jezika in dveletno obdobje brez ocenjevanja. Za romske otroke, ki bi potrebovali podobno obravnavo, takšen sistem ni urejen.
»Romski otroci v splošnem nimajo primanjkljajev, ovir ali motenj, kot jih opredeljuje zakonodaja,« nas je opozoril dr. Božidar Opara, strokovnjak za inkluzivno pedagogiko s primorske univerze. »Imajo pa potrebe po prilagoditvah. Treba jih je učiti jezika, socialnih in civilizacijskih veščin. Posebne šole načeloma zanje ne bi smele biti primerne. Redna šola bi morala biti bolj inkluzivna.«
Teorije sicer v prakso ni lahko prevesti. Dve sogovornici, ki sta vsak dan v stiku z romskimi šolarji, sta nas opozorili, da se težave začnejo že v zgodnjem otroštvu, v romskih naseljih. »Tam vlada kaos,« je odkimala ena od njih. Prepričana je, da bi bilo treba razmere reševati s pravočasnim vključevanjem otrok v vrtce. »Posebne šole so slaba rešitev, a kolikor sem opazila, so trenutno edina možna rešitev glede na obstoječi sistem.«
