»Najbolj me je bolelo, ko je padel naš dimnik, za gradnjo katerega smo se dvakrat odrekli delitvi dobička. Počilo je in potem je kar izginil,« se spominja Ivan Kozjek, ki se je v Utoku zaposlil leta 1954 kot strojni ključavničar. Slovo 42 metrov visokega ponosa tovarne, ki na simbolni ravni označuje tudi konec industrijske dobe na kamniškem, je 25. marca leta 1989 opazoval skozi okno spalnice, saj je imel tisti dan, kako ironično, zaradi pljučnice izjemno visoko vročino.
Kozjek se spominja, da so delavci nekoč na legendarni dimnik pritrdili ogromen plakat Jesenice, saj je večina kolektiva navijala za jeseniške hokejiste. Pa tudi sicer so bili nekoč v cvetočem usnjarskem podjetju vsi zelo složni in so brez pomislekov delali veliko prostih sobot, da so si lahko zgradili bajto na Zelenem robu, postavili prikolice na morju in v Čatežu, v Piranu so si uredili čudovit dom za enajst družin in hišico za otroke na dvorišču, pripoveduje Kozjek in nadaljuje, da so zaslužili dovolj, da ni bilo nikjer stiske, v odnosih med zaposlenimi pa je vladala harmonija. Vsi so bili zadovoljni, rivalstva niso poznali, imeli so veliko posluha in časa za šport in kulturo.
»Kriza se je k nam priplazila nekako sočasno z novo državo, ko nas je bilo v cvetočem podjetju zaposlenih okrog 750. Takrat se je začelo na veliko govoriti o selitvi. Saj smo razumeli, da umazana usnjarska branža, ki za nameček še smrdi, ne sodi v središče mesta in prav pod Mali grad, a se je na koncu kljub temu vse sfižilo,« pripoveduje Kozjek in ugiba, da je verjetno zmanjkalo »špage«. Prej se je ob delu izšolal za vodjo parnih energetskih naprav. Spominja se, kako je postajalo delo v usnjarni vse lažje, kako je bilo vse manj ročnega dela in kako zelo so bili njihovi usnjeni izdelki cenjeni po vsem svetu, potem pa zavzdihne, da ga še vedno srce boli in da se še vedno sprašuje, kam je ob izdihu Utoka izginilo pohištvo iz direktorjeve pisarne, kam njegova mašinca iz Toronta in kdo je pokradel vse ostalo, kar je izginilo dobesedno čez noč.
Prvi industrijski obrati močno presegali lokalne potrebe
Podobne zgodbe so prepričale Marka Kumra iz Medobčinskega muzeja Kamnik, da je nadgradil lansko skromno panojsko razstavo Kam so šle vse fabrike z izpovednim fotografskim gradivom, filmskimi pričevanji, zgodovinskimi dejstvi in predmeti, ki so vsestransko osvetlili, kako so tovarne s konca 19. in začetka 20. stoletja preživele predvsem dve burni prelomnici: konec druge svetovne vojne in osamosvojitev Slovenije s posledičnimi spremembami družbenega sistema.
Kamničani in njihovi obiskovalci si bodo lahko razstavo na Zapricah o sedmih najpomembnejših kamniških tovarnah: Titanu, Svilanitu, Kiku, Eti, Svitu, Utoku in Stolu, ki jo je oblikovala dr. Sonja Ifko, ogledovali še vse naslednje leto. Njen avtor Marko Kumer je še povedal, da so razstavo nadgradili z izdatno pomočjo občanov, ki so svoje predloge in spomine zaupali skrinjici, ki so jo v park postavili lani kar ob bok takratne skromnejše razstave. Odmev je bil izjemen, pravi Kumer in doda, da vse izbrane tovarne vlečejo svoje korenine s konca devetnajstega ali začetka dvajsetega stoletja, nastale pa so na pobudo podjetnih posameznikov. »V njih so s svojo zagnanostjo skozi leta uspešno razvijali izdelke, ki jih še dandanes uporabljamo ali se jih vsaj z nemalo ponosa spominjamo. S kamniško industrijo smo bili bolj ali manj povezani vsi Kamničani in okoličani: v njej so bili verjetno zaposleni naši starši ali sorodniki. Nekatere so danes žal ostale le še lep ali bridek spomin, druge še naprej uspešno gradijo na dolgoletni tradiciji,« poudarja Kumer, ki je ob razstavi pripravil tudi bogato ilustriran mali besednjak kamniške industrije.
Ob razstavi, ki je že na odprtje pritegnila čez 200 obiskovalcev, je svoje misli o nekdaj slavni kamniški industriji strnila tudi direktorica muzeja mag. Zora Torkar. V orisu njihovega nastanka je izpostavila, da je mesto z razvojem industrijskih obratov, gradnjo železnice (1891) in razmahom zdraviliškega turizma na začetku 20. oziroma konec 19. stoletja doživelo nov razcvet. »Iz obrtnih delavnic so nastali prvi industrijski obrati, ki so močno presegali lokalne potrebe: 1852 smodnišnica, 1857 Prašnikarjeva cementarna in opekarna, 1896 tovarna kovinskih izdelkov Jana Špaleka, 1878 tovarna beloprstene posode Blaža Schnabla, 1907 tovarna parketa in krivljenega pohištva Ivana Bahovca na Duplici.«
Kamnik je ostal pomembno industrijsko središče tudi v kraljevini SHS. Med razvitejšimi panogami so bile lesna, kovinska, usnjarska, živilska in tekstilna industrija. »Tudi v tem času se je novonastala industrija, kot so tovarne Svilanit, Utok razvile iz večjih obrtnih delavnic,« je naštela Torkarjeva in nadaljevala, »po letu 1945 so se iz predvojnih zasebnih podjetij in družb izoblikovale tovarne, kot so KIK, Stol, Titan, Svilanit, Svit, Utok, Eta, ki so zaposlovale generacije Kamničanov in okoličanov. Cele družine in posamezni predeli Kamnika so bili povezani s tovarnami, ki so zaposlovale po več tisoč ljudi. Nekatere od njih so že zaključile svojo zgodbo, druge uspešno nadaljujejo in razvijajo dolgoletno tradicijo prepoznavne kamniške industrije.
Kamniški župan Marjan Šarec je poudaril: »Fabrike same po sebi niso odšle nikamor. Objekti še vedno stojijo, odšlo pa je njihovo stoletno prizadevanje generacij, ki so te tovarne spravile pokonci, zato da je samo ena generacija v pičlih nekaj letih vse uničila.« Razloge je pripisal pomanjkanju volje za njihovo prestrukturiranje v relativno dolgem obdobju tranzicije in sklenil, da tako velike tovarne danes v svojem nekdanjem obsegu verjetno ne bi mogle preživeti, če pa bi jih pravi čas prestrukturirali, bi bili morda danes priča proizvodnji izdelkov, ki bi jih lahko prodajali široko po svetu.
Delavke vložile tisoč kozarcev kumaric na dan
Kako je bilo nekoč in danes delati v Eti, nam je zaupala Sonja Voljkar, ki se je kot skupinovodja linije v njej zaposlila pred štirimi desetletji in se bo kot svetovalka za varstvo pri delu in higieno naslednje leto upokojila. V vmesnem obdobju je najprej končala poklicno mlekarsko šolo, potem še srednjo ekonomsko in delala na različnih delovnih mestih, zvečine v proizvodnji. Pravi, da so v podjetju vedno podpirali šolanje, najraje pa se spomni, kako pristni so bili nekoč odnosi med zaposlenimi, kako so bile delavke med sabo povezane tudi zunaj tovarne in kako rade so hodile v službo.
Danes se tudi v Eti vsak drži bolj zase in se trudi preživeti s plačo, ki jo vse bolj klesti nesorazmerna rast življenjskih potrebščin. »Ko sem začela delati, so ravno prišli ven barvni televizorji in spomnim se, da sem prosila očeta, da ga je za nas vzel na posojilo, saj je stal deset mojih plač. Danes bi lahko s svojo plačo kupila več televizorjev, pri osnovnih življenjskih potrebščinah pa moram bolj pretehtati, kaj kupim. Tudi z dopusti smo danes bolj na tesnem kot takrat, ko smo vsi hodili na naše morje v naše domove.« Spominja se tudi, kako so sprva v proizvodnji še vse delali ročno. Ročno so prali, ročno pobirali na tisoče kozarcev dnevno iz pasterizatorja, imeli so tudi delavke, ki so uspele dnevno ročno vložiti čez tisoč kozarcev kumaric ali napolniti prav toliko lončkov gorčice. »Recepture so ostale iste, kakovost izdelkov prav tako, čeprav delo danes poteka strojno in precej robotizirano,« pripoveduje Sonja Voljkar in dodaja, da so se s krizo začeli srečevati sočasno z osamosvojitvijo. Pravih odpuščanj niso doživeli, le upokojenih niso nadomeščali, še doda in spomni, da so v zlatih časih delali tudi sadne hladne mase za jogurte in jih ni nihče po strani gledal, če so si službeno sadje privoščile tudi za malico.