Ideja, da bi bilo italijansko, hrvaško in slovensko kraško območje vpisano na seznam Unescove svetovne dediščine, ima dva obraza. En je uradni, na ravni ministrstev, v okviru katerih nastaja nominacija Dinarski kras. V to nominacijo so poleg naštetih držav vključene tudi Bosna in Hercegovina, Srbija, Črna gora in Albanija, do koder sega dinarsko-kraško območje (Grčija se ni vključila). Druga raven pa je občinska. V italijanski občini Tržič so minulo soboto predstavili skupno namero njihove občine ter italijanske občine Devin - Nabrežina, slovenske občine Postojna in hrvaške občine Buje, da bi njihova kraška območja skupaj uvrstili na prestižni svetovni seznam. Kot se je izkazalo v nekaj naših včerajšnjih pogovorih, ta pobuda ni upoštevala, da je mednarodna nominacija že del uradnih postopkov matičnih držav.
Občine še niso na vrsti
»O nominaciji Dinarski kras postojnska občina ni bila nikoli uradno obveščena, zato niti ne vemo, ali smo vanjo sploh vključeni,« nam je dejal predstavnik občine Milan Štulc. Ker je Unescov seznam prestižen in v sebi skriva tudi gospodarske in turistične potenciale, je vpis dediščine nanj za vsako občino, ki bi se temu lahko vsaj približala, visoka prioriteta. Tudi Marija Brecelj, predstavnica občine Devin - Nabrežina, kjer je bilo najdeno »najpopolnejše in najstarejše okostje dinozavra v Evropi« – kar izpostavljajo kot atribut, primeren za Unesco – pravi, da za nominacijo Dinarski kras niso vedeli. Ideja o združevanju kraških občin v okviru skupnega projekta se jim zdi preprosto dobra. Res pa je, da bo treba prijavo še zelo dodelati, priznava Brecljeva. Sabrina Quarantotto iz hrvaške občine Buje nam je povedala, da so se pobudi priključili kot zadnji. Svoj prispevek vidijo predvsem v podpori uradni hrvaški nominaciji Dinarskega krasa, saj so navzoči »na terenu in med ljudmi«.
V Postojni pravijo, da se bodo na koncu pridružili tisti iniciativi, v kateri se bo za njih našlo ustrezno mesto. Navsezadnje, pravi Štulc, imajo v občini znano in zelo dobro obiskano Postojnsko jamo. Namesto te so bile leta 1986 na Unescov seznam vpisane Škocjanske jame. Vpis je bil rezultat strokovnih odločitev in političnih (mednarodnih, diplomatskih) okoliščin, katerih preplet je ob vsakem novem vpisu tako kompleksen, da ga posamezne občine ne morejo obvladati.
Na Unescovem poskusnem seznamu, ki je preddverje pravega seznama, je klasični slovenski kras vpisan že od leta 1994. V poskusno nominacijo, ki naj bi se leta 2015 razširila na omenjenih šest držav (do leta 2017 naj bi bil pripravljen tudi končni dosje za vpis), je Slovenija že vključila tudi postojnski kras.
Sanje o skupnem prostoru
»Trenuten nabor lokacij v vseh partnerskih državah in tudi v Sloveniji je zgolj predlog stroke,« je pojasnila koordinatorica mednarodnega projekta Rosana Cerkvenik iz zavoda Škocjanske jame. »Ko bo večina držav pripravila dokončen nabor potencialnih lokacij in šele ko bomo imeli zbrane vse strokovne argumente, pa bomo predlagane lokacije v Sloveniji lahko preverili in uskladili tudi z lokalnimi skupnostmi.« Občine, ki naj bi jih nominacija vključevala, uradno še niso bile nagovorjene, ker morajo vsi koraki najprej ustrezati strogim strokovnim zahtevam združenja Icomos, ki za Unesco preverja utemeljenost nominacij.
Združevanje italijanske, slovenske in hrvaške naravne in kulturne dediščine, tudi pod okriljem Unesca, je že stara ideja. »Začeli smo leta 1982,« nam je povedal Marino Vocci, nekdanji župan Devina in pobudnik več čezmejnih projektov. »Povezovanje je logično, saj gre za naše skupno območje.« Vocci velja za liberalnega pripadnika skupine ezulov, italijanskih izseljencev, ki so se po drugi svetovni vojni iz jugoslovanskega primorja odselili v Italijo. Ezulska interpretacija tedanjih dogodkov se glasi, da so jih komunisti pregnali. »Že ob koncu devetdesetih sem bil prisoten na več pogovorih v parku Škocjanske jame, kjer sta se leta 2000 srečala tudi slovenski minister za okolje Pavel Gantar in njegov italijanski kolega (tržaški politik, op. p) Willer Bordon. Govorila sta seveda o Unescu,« se spominja Vocci. Po nekaterih informacijah naj bi tudi aktualna medobčinska pobuda izvirala iz vrst italijanskih izseljencev. Vendar Vocci, kot pravi, zdaj ni več zraven.
