Konec šolskega leta ni najbolj priljubljen čas za razmislek o novem šolskem letu in kako ga finančno preživeti. A tisti najbolj vestni se bržkone že ozirajo za štipendijami – državnimi, Zoisovimi in kadrovskimi. Podeljevanje slednjih večinoma koordinirajo regijske razvojne agencije skozi regijske štipendijske sheme, pri katerih polovico štipendije krije država iz sredstev Evropskega socialnega sklada. Preostalo je na ramenih delodajalca – če mu uspe k sofinanciranju pritegniti še občino, je njegov finančni prispevek h končnemu znesku štipendije še manjši. Po več tednih negotovosti, ali bo država še podpirala kadrovske štipendije, je prejšnji teden z Javnega sklada Republike Slovenije za razvoj kadrov in štipendiranje prišla spodbudna novica. Shema se nadaljuje. Imajo pa zato skrbi delodajalci, ki so nameravali v novem šolskem letu štipendirati dijake in študente. Novi zakon o štipendiranju jim namreč v negotovih poslovnih časih postavlja še ostrejše pogoje.
V službo po vsaki končani stopnji izobraževanja
Novi zakon o štipendiranju je začel veljati že januarja, a prvi ga bodo jeseni na svoji koži občutili štipendisti in delodajalci, ki se v regijske štipendijske sheme vključujejo letos. Delodajalci bodo morali štipendista po vsaki dokončani stopnji izobraževanja za eno leto zaposliti. To pomeni, da se bodo morali ti po končani srednji šoli ali po končani prvi bolonjski stopnji najprej za eno leto zaposliti, šele nato bodo lahko nadaljevali študij. Doslej so bili prehodi med stopnjami možni brez prekinitev.
Ena od ovir je tudi ta, da bodo morali delodajalci sedaj štipendista zaposliti v 30 dneh po končanju študija. Lani je bil ta rok 90 dni,« največje ovire za delodajalce izpostavi Marjetka Čopi Cvek, ki v okviru Posoškega razvojnega centra vodi regijsko štipendijsko shemo goriške statistične regije. Prepričana je, da se bodo zaradi tega v novem šolskem letu delodajalci redkeje odločali za podeljevanje kadrovskih štipendij.
Svetovalka za kadre v družbi Letrika Tanja Krapež ji pritrjuje. »Nadaljevanje študija s prve na drugo bolonjsko stopnjo je bilo sedaj neka logična pot; tudi v naši družbi večinoma zaposlujemo delavce s sedmo stopnjo izobrazbe. Te vmesne prekinitve pa se v realnem življenju ne obnesejo, življenje se v tem letu obrne drugače, vrnitev na študij je težja,« pojasni. Novi zakon za njihovo družbo torej lahko pomeni le dvoje: ali bodo omejili štipendiranje in podpirali samo študij na zaključnih stopnjah ali pa bodo morali sami kriti vse stroške kadrovskih štipendij. Ob dejstvu, da jim je doslej polovico zneska krila država in da ob 30 štipendistih to ni majhen znesek, je odgovor na dlani. Tudi 30-dnevni rok za zaposlitev po končanju študija za Letriko ni ugoden.
»Ne želimo zavlačevati z zaposlitvijo, toda že formalni postopki v tako veliki družbi, kakor je naša, terjajo svoj čas. Odvisno je tudi, kdaj štipendist šolanje zaključi in ali ga lahko v tistem hipu zaposlimo,« opozarja Krapeževa. Pozdravlja pa uvedbo obvezne prakse, ki jo predvideva novi zakon. »Študentje elektrotehnike denimo nimajo niti dneva prakse, poleg tega je to dobra priložnost, da se spoznamo in ugotovimo, ali smo za skupaj,« pojasni.
Na Goriškem s shemo zadovoljni delodajalci in mladi
Letrika je poleg Kolektorja in Hidrie ena od večjih štipenditorjev v goriški statistični regiji. Trenutno štipendirajo 30 študentov in dijakov, večinoma s področja strojništva in elektrotehnike ter v manjši meri informatike. Sedem štipendistov, študentov medicine, imajo tudi v Zdravstvenem domu Tolmin. So eden od redkih javnih zavodov v Sloveniji, ki na takšen način išče deficitarne kadre. »Upamo, da se bo na koncu kdo odločil za nas in tu ostal. Glede na to, da letos študij končujejo prvi štipendisti in da je pred njimi še specializacija iz družinske medicine, jih lahko v Posočju pričakujemo šele leta 2019,« pojasnjuje direktor tolminskega zdravstvenega doma Dušan Taljat.
Strojniki, elektrotehniki, mehatroniki in zdravniki so tudi sicer najbolj iskani poklici v goriški regiji. 60 podjetij jim je v zadnjih šestih letih podelilo 495 kadrovskih štipendij. Pri delodajalcih se je doslej dejansko zaposlilo 80 štipendistov, kar na prvi pogled ni veliko. A na Posoškem razvojnem centru pravijo, da številka ni majhna, če k temu prištejemo še 151 štipendistov, ki so končali program, a nadaljujejo šolanje. Zgodi se tudi, da do zaposlitve ne pride. Večinoma je krivda na ramenih mladih, ki šole niso končali, pri delodajalcih pa je za nezaposlitev velikokrat kriv stečaj (v regiji je denimo propadel velik štipenditor Primorje) ali pa enostavna odločitev, da štipendista kljub vsemu ne zaposlijo. Na Goriškem štipendijo vrača 74 štipendistov in delodajalcev. »Od tega je osem delodajalcev, ti večinoma sredstva vračajo, ker štipendista niso zaposlili. To pravico imajo, morajo pa sredstva vrniti,« pravi Čopijeva.
Polovica kadrovskih štipendij nepodeljenih
V oči bode tudi podatek, da v regiji vsako leto skoraj polovica štipendij ostane nepodeljenih. S podobnimi ali še slabšimi statistikami se srečujejo tudi drugje po Sloveniji. In to kljub temu da so višine kadrovskih štipendij v povprečju višje od Zoisovih in državnih štipendij. Na Posoškem razvojnem centru ostajanje štipendij povezujejo predvsem s tem, da ni zanimanja za poklicno izobraževanje v gostinstvu, lesarstvu, gradbeništvu, turizmu… Deloma je k temu prispevala recesija. Poleg tega po mnenju Čopijeve delodajalci štipendije razpišejo tudi malce z rezervo. »Če zanje dobijo primerne kandidate, podelijo vse, sicer pa ne.« Čopijeva še opozarja, da vsako podjetje kadre išče zelo lokalno: »Že v Idriji bo štipendijo in nato zaposlitev težko dobil nekdo iz Tolmina. Teoretično se torej lahko na naš razpis prijavi nekdo iz Prekmurja, a da bo štipendijo tudi dobil, je malo verjetno.«