V sredo bodo na upravnih enotah odprli okenca za izbrisane. Veljati bo začel zakon o odškodninah in vsakdo, ki mu je bila z izbrisom povzročena škoda, bo imel možnost vložiti prošnjo za pavšalno odškodnino ali tožbo zoper državo, v kateri bo navajal konkretno škodo.
Ena od težav je, da oblika zahtevka za odškodnino ni predvidena vnaprej. Društvo izbrisanih DIPS opozarja, da bodo upravnih postopkov neuki ljudje, ki so jih na upravnih enotah nekoč že ponižali z izbrisom, lahko v stiski. Kako pravilno napisati prošnjo, da ne bi bila pomanjkljiva ali neprimerna? Kako se izogniti tveganju, da ne bi po izgubi statusa prebivalcev izgubili še odškodnine?
Zastopnik izbrisanih Matevž Krivic je ministrstvo za notranje zadeve pozval, naj pripravijo obrazec, ki bi ga izbrisani izpolnili in podpisali, a se ministrstvo ni odzvalo. Zato je društvo samo pripravilo ustrezen obrazec in ga objavilo na svetovnem spletu.
Zneski prenizki
To je le eden od simptomov neiskrenega pristopa države do poprave krivic, opozarjajo zagovorniki izbrisanih. »Ne vemo denimo niti tega, kakšen bo odnos uradnikov do dedičev izbrisanih,« opozarja Irfan Beširević iz društva izbrisanih CIIA. Zakon namreč pavšalne odškodnine dedičem umrlih izbrisanih odreka, če so umrli, preden so prejeli odločbo o statusu prebivalca Slovenije. Dediči naj bi imeli v takem primeru možnost vložiti individualne tožbe, pri čemer so možnosti za uspeh precej bolj negotove, saj jim lahko država v postopku pred sodiščem nastavi vrsto (procesnih) pasti. Krivic pravi, da morajo dediči kljub temu vztrajati in da je mogoče, da bodo tudi ti primeri nazadnje rešeni šele v Strasbourgu.
Zakon o odškodninah je bil sestavljen v nekaj tednih, po (pre)kratkem premisleku in – kot so pokazala nekatera poizvedovanja – brez temeljite analize finančnih posledic. Nastal je pod pritiskom sodbe evropskega sodišča za človekove pravice, s katero je bila Slovenija obsojena zaradi diskriminacije na podlagi etnične oziroma nacionalne pripadnosti. Potem ko je bil lani decembra zakon sprejet, je bil že deležen nove pobude za presojo ustavnosti. Društvo DIPS je v pobudi navedlo več nepravilnosti, med drugim tudi to, da bi moral zakon ločevati med materialno in nematerialno škodo, kot so ju ločili sodniki v Strasbourgu. Dejstvo je tudi, da so zneski predvidenih odškodnin glede na to, kolikšne pavšalne odškodnine so prejeli izbrisani v Strasbourgu, za približno petkrat prenizki.
Sodni boj negotov
»Odškodninska zakonodaja za izbris žal ni izraz iskrene želje popraviti krivice,« pravi Blaž Kovač iz Amnesty International Slovenije. »Zakon je bil sprejet s stisnjenimi zobmi zgolj zaradi sodbe evropskega sodišča za človekove pravice, brez ponotranjene odgovornosti države. Oblast ni uredila največjih pomanjkljivosti prejšnjih zakonov, denimo statusov otrok izbrisanih, ki so rojeni v tujini. Prav tako je bil problematičen odnos ministra Viranta, ki je na pripombe brezbrižno odgovarjal, da če kaj ni ustrezno, bo pač posredovalo ustavno sodišče.«
Kovač opozarja, da je eden največjih problemov zakona to, da posega v že odprte tožbe. Tisti izbrisani, ki so doslej dokazovali škodo na sodišču, njihovi postopki pa se še niso končali, bodo lahko po uveljavitvi zakona dobili največ sto petdeset evrov za mesec izbrisa, četudi so doslej sodniku že predstavili dokaze, da je bila škoda višja, denimo zaradi izgube zdravja ali premoženja. »Vsakemu državljanu tako preostane razmislek, ali je primerno, da vsi ostali za škodo – na primer za škodo iz prometne nesreče – lahko terjamo poln obseg odškodnine, v primeru izbrisa, ki ga je povzročila država, pa je znesek omejen na borih trinajst tisoč evrov,« pravi Kovač. »Samo v primeru dodatnega sodnega boja, kjer se odpirajo številna pravna vprašanja, saj je zakon izjemno nedorečen, lahko izbrisani teoretično doseže do štirideset tisoč evrov.«
Kakšna je bila resnična škoda, ne bo potem v politiki zanimalo več nikogar – dokler ga ne bo v razmislek ponovno prisililo bodisi ustavno bodisi strasbourško sodišče.
