Za stranko, ki ima Kristusa v imenu, je Nova Slovenija – Krščanski demokrati med predvolilno kampanjo presenetljivo laična stranka. Vodja poslanske skupine Matej Tonin med srečanjem ne uporablja jezika zakristije, ampak govorico investicijskih bankirjev.
»Nizki davki, odprto gospodarstvo, enostavni postopki,« je Toninov odgovor na skoraj vsako vprašanje o svetovnem nazoru njegove stranke. Na Glavnem trgu v Kamniku v senci Plečnikove fantazijske fasade je med predstavitvijo volilcem govoril o financah. »Mnogi ekonomisti so naš program ocenili kot program, ki je najbolj naklonjen podjetnikom in novim delovnim mestom. Slovenija potrebuje nova delovna mesta, ki so najboljša socialna politika in najtrdnejše zagotovilo za dobre pokojnine.«
Ampak kaj je v tem prelepem svetu makroekonomije krščanskega? »Krščansko je to, da zahtevamo enake možnosti za vse. Pred bogom smo vsi enaki, zato moramo tudi pred državo imeti vsi enake možnosti, da uspemo.«
Kaj je socialno?
Tudi predsednica stranke Ljudmila Novak se je ob istem vprašanju o krščanskih koreninah že v prvem stavku zatekla v ekonomijo. »Mi se zavzemamo za socialno-tržno gospodarstvo, ki temelji na vrednotah krščanske demokracije. To so poštenost in spodbujanje gospodarstva tako, da ljudje v njem lahko uresničujejo svoje interese.« Kaj bi znotraj tega utegnilo biti socialno? »Socialno je to, da pomagamo ljudem, ki ne morejo poskrbeti sami zase. Mi hočemo, da vsak človek poskrbi zase in za svojo družino s poštenim delom in da mu država za to odpira možnosti in pogoje. Tako mi razumemo socialno državo. Ne podpiraš tiste, ki nočejo delati, ampak tiste, ki ne morejo delati.«
Pravijo, da se zgledujejo po stranki Angele Merkel, zvenijo pa kot desno krilo ameriške republikanske stranke, kjer je socialna država nasprotnik, ki ga je treba poraziti. Pričakovali bi, da je ponavljanje programskih formul strategija vodstva stranke, med aktivisti pa bo pahljača idej o političnem angažiranju bolj barvita. Pa je tridesetletni Primož Zupan ob vprašanju, kaj jih razlikuje od drugih strank, odrecitiral nekaj odstavkov iz istega katekizma.
»Od ostalih nas razlikuje to, da smo krščanski demokrati, in ustrezen gospodarski program, ki daje smiselne prioritete za reševanje problemov. Naš odgovor temelji na socialnem tržnem gospodarstvu. Nižji davki, poenostavljeni postopki v javni upravi in omogočenje vzpostavitve 40.000 delovnih mest.«
Osem brez božje pomoči
Očitka, da je klerikalno krilo cerkve, se je stranka še kar uspešno znebila, Cerkev je zaveznike poiskala desno od NSi. Na terenu makroekonomije pa je velika gneča in ni preprosto opredeliti političnega profila. Še posebej če se za javno rabo stranka aktivno poskuša znebiti stereotipov, ki so jih v njenih preteklih preobrazbah koristili in so jo tudi uspešno pokopali. Nova Slovenija je stisnjena med SDS, ki praznuje vnebovzetje v podobnem jeziku makroekonomije, in razsrediščeno levico, ki prav tako govori v jeziku ekonomije, čeprav z nekoliko obrnjenimi registri. Vendar zelo previdno SDS javno raje ne omenjajo in bežijo od njenih bojev z drugo svetovno vojno, do levice so pokroviteljski kot do otrok, ki ne razumejo sveta. Levica jih sploh ne skrbi. Z SDS pa imajo uničujoče izkušnje, vsaj pol njihovega članstva je ideološko doma tam. Enkrat jih je stranka že pojedla in potisnila na zunajparlamentarni rob; ko so se vrnili parlament, pa jih kaznuje za vsak odstop od konservativne linije, ki jo sama zastavlja.
Ljudmila Novak je veliko bolj spretna predsednica stranke, kot bi lahko sklepali iz njenih javnih nastopov, kjer ni najbolj spretna pri razlaganju nove ekonomske doktrine preoblikovanja države. Vendar je stranko olajšala hierarhične togosti, ki se je je držala še iz časov Lojzeta Peterleta. Novim generacijam prepušča, da samostojno oblikujejo strategijo. Brani jih, ko zaidejo v težave, in jih v nasprotju s tradicijo slovenske parlamentarne politike ne pusti, da sami pogorijo. To pri novih generacijah krščanskih demokratov povzroča neobičajno samozavest. Ko so leta 2008 izpadli iz parlamenta, jih je zapustila večina vplivnih članov, ki so izgubili položaje, službe in ugodnosti. Ostali so samo globoki verniki v možnost oblikovanja moderne konservativne stranke. Manever je uspel. Leta 2011 so se vrnili v parlament s štirimi poslanci, sedaj pa brez božje pomoči računajo na osem.
Bolj malo Svetega pisma
Rezultat je nekoliko presenetljiv. Skoraj jih ni več mogoče prepoznati. Brali so Hayeka, od Svetega pisma pa so videli katekizem in malo kaj drugega. Ko so v ponedeljek predstavljali kandidate, niso šli v nobeno zgradbo, ki ji nad vrati visi križ, ampak v konferenčno dvorano Gospodarske zbornice. Matej Tonin je razgrnil politiko, ki izhaja iz programa stranke v jeziku, ki ni puščal dvomov. »Delati bomo morali stvari, ki ne bodo simpatične,« je napovedal. Trije stebri ekonomske politike zvenijo kot program iz učbenika ameriških čajankarjev (Tea Party). »Reforme bodo neprijetne.« Pod reformo trga dela je ponudil hitrejše zaposlovanje in hitrejše odpuščanje. »Vsak delodajalec lahko odpusti delavca brez razloga pod pogojem, da mu izplača tri mesečne plače.« V teh treh mesecih si mora najti delo, na državo pa lahko računa samo, če dokaže, da si sam ne more pomagati. Pokojninska reforma predpostavlja podaljšanje delovne dobe proti sedemdesetemu letu, reforma zdravstva pa sprostitev zavarovalniškega monopola in namestitev menedžerjev na vodilna mesta v bolnišnicah. Brez zadržkov je napovedal pospešeno privatizacijo podjetij v državni lasti.
Že govor o reformah je neprijeten. Vendar se zdi, da načrtno. Tonin je konsistenten politik. »Kljub temu, da to ni popularno,« je podprl prodajo Mercatorja »hrvaškemu tajkunu«, ker je za državo to smiselna poslovna poteza. Tržna ekonomija je pri krščanskih demokratih dobila stranko, ki dobro razume, kaj je to ekonomska doktrina. S papežem Frančiškom to nima nobene zveze več.
