Vlada v nacionalnem reformnem programu, ki ga je v torek poslala v državni zbor, predlaga zmanjšanje mase plač v javnem sektorju v letu 2015 za pet odstotkov. Pri tem gre lahko za znižanje plač in drugih prejemkov, zmanjšanje števila zaposlenih ali pa kombinacijo obojega.
Tudi minister za notranje zadeve Gregor Virant je včeraj dejal, da znižanje plačne mase ne pomeni le znižanja plač, lahko gre tudi za zmanjšanje števila zaposlenih z nenadomeščanjem, spreminjanje sistemizacije delovnih mest, racionalnejšo organizacijo (da se ne odrejajo nepotrebne nadure). Več ni povedal, saj ne želi razkrivati vladnih izhodišč pred pogajanji, ki naj bi se s sindikati začela v dveh tednih.
Glede na nekatere izjave premierke Alenke Bratušek in finančnega ministra Uroša Čuferja v zadnjih tednih je sklepati, da bo vlada poskušala zastavljeni cilj najverjetneje doseči predvsem z znižanjem števila zaposlenih. Zmanjšanje javne porabe sta omenjala predvsem v šolstvu, zdravstvu in občinah. Da je zmanjšanje števila zaposlenih najbolj realen ukrep, priča tudi prednovoletna Virantova izjava o ukrepih za leto 2015: »Zelo verjetno bomo šli v intenzivnejše krčenje števila zaposlenih z naravnim odlivom, pa tudi z odpuščanjem zaposlenih, ki ne dosegajo pričakovanih delovnih rezultatov.«
Prihranek 165 milijonov evrov
Za plače v javnem sektorju je bilo lani po podatkih Ajpesa namenjenih 3,3 milijarde evrov, kar je 143 milijonov evrov ali 4,2 odstotka manj kot leta 2012. Dodatno 5-odstotno znižanje mase plač bi torej pomenilo 165 milijonov evrov prihranka.
Zmanjšanje števila zaposlenih za 5 odstotkov bi zahtevalo odpustitev skoraj osem tisoč javnih uslužbencev, s čimer bi se zaposlenost v javnem sektorju znižala na raven iz začetka leta 2005. Po drugi strani bi se z znižanjem plač za pet odstotkov (ob enakem številu zaposlenih) povprečna bruto plača v javnem sektorju, ki je konec januarja znašala 1731 evrov (to je približno 200 evrov več kot v zasebnem sektorju), znižala za nekaj več kot 85 evrov. (Pri tem je treba upoštevati, da ima v javnem sektorju polovica zaposlenih višjo ali visokošolsko izobrazbo, medtem ko je takih v zasebnem sektorju le petina). S kombinacijo obeh ukrepov bi bile seveda številke na obeh polih nižje.
»Vlado je zajela panika«
Sindikati so napoved o 5-odstotnem znižanju mase plač sprejeli kot »povabilo na pretep«, kakor se je izrazil Branimir Štrukelj, predsednik Konfederacije sindikatov javnega sektorja. »Gre za znano balkansko tradicijo, da se nekoga postavi pred izvršeno dejstvo, potem pa se začne 'pogajati'.« Štruklju ni jasno, od kod se je sploh pojavila omenjena številka, dvomi pa tudi, da so v vladi o njej usklajeni, saj je v proračunu za leto 2015 predvideno 3-odstotno znižanje mase plač.
»Zdi se, da je vlado zajela panika, ki onemogoča trezen razmislek,« ocenjuje Štrukelj. Kakšnega konkretnega predloga za pogajanja sindikati še niso prejeli, naj bi pa o Nacionalnem reformnem programu razpravljali na seji Ekonomsko-socialnega sveta, ki bo v torek, 8. aprila. »Glede na to, da mora vlada program posredovati v Bruselj do 13. aprila, bo usklajevanje očitno le fiktivno oziroma zgolj še ena predstava za javnost.«
Predsednik Pergama Janez Posedi meni, da je ukrep vlade povsem nerealen. »Pri sindikatih bo potrebne zelo veliko volje že za to, da pristanejo na podaljšanje sedanjih varčevalnih ukrepov, ki veljajo do konca tega leta, kaj šele, da bi bili pripravljeni sprejeti nekaj novega,« pravi Posedi.
»Ukrep ni pameten«
Do znižanja plač v javnem sektorju za pet odstotkov bi z določenimi dogovori in pritiski najbrž lahko prišli, meni profesor za finance na mariborski ekonomsko-poslovni fakulteti dr. Žan Jan Oplotnik, vendar se mu ukrep ne zdi pameten. Kajti vlada je v okviru varčevanja plače javnih uslužbencev že zniževala, medtem ko se nekaterih drugih neracionalnosti – predvsem pri naročanju materiala in storitev – še ni lotila. Še posebno nepošteno bi bilo po njegovi oceni plače znižati linearno, podprl pa bi spremembe, po katerih bi bile plače bolj vezane na učinkovitost javnih uslužbencev. Čeprav glede na porast števila javnih uslužbencev v zadnjem desetletju ocenjuje, da se je v slovenski javni upravi marsikdaj zaposlovalo neracionalno, svari tudi pred odpuščanji »na silo in na hitro«. Pravi, da bi s tem samo skokovito povečali število brezposelnih, drugih kratkoročnih učinkov pa ne bi bilo.
Kratkoročno je po Oplotnikovi oceni najlaže uresničljiv dvig DDV, čeprav je dolgoročno nevzdržen. Luknjo, ki je nastala z razveljavitvijo nepremičninskega zakona, bi krpal tudi s posegom v javno naročanje materiala in storitev, kajti predvsem slednje javni sektor še vedno rad naroča pri zunanjih izvajalcih, čeprav bi potrebna znanja morali imeti javni uslužbenci. »Na dolgi rok pa vendarle zagovarjam uveljavitev nekega premoženjskega davka, kot je bil nepremičninski davek. Zato bi vladi predlagal, da z njim še enkrat poskusi.« Krizni davek glede na pomiritev trgov in vračanje gospodarske rasti po njegovih besedah trenutno ni potreben, smiselni pa se mu zdijo predlogi o ukinitvi državnih subvencij za podjetja in hitrejši privatizaciji državnega premoženja. Toda slednja bo prinesla le enkraten učinek, že leto zatem tega priliva v državni proračun ne bo več, opozarja. »Nevzdržno pa bo, če bomo na srednji ali dolgi rok ohranjali tako visoke odhodke od obresti. Zdaj bomo zanje plačali 1,1 milijarde evrov in že če bi uspeli s prestrukturiranjem dolga ali drugimi ukrepi razdolževanja to vsoto znižati na 900 milijonov evrov, bi prihranili vsaj za polovico nepremičninskega davka.«
Pri plačah v javnem sektorju smo že skoraj na dnu
Profesor na ljubljanskih fakultetah za upravo in za ekonomijo dr. Aleksander Aristovnik bi polovico bremena za obrzdanje letošnjega javnofinančnega primanjkljaja na načrtovano milijardo evrov prevalil na javno porabo, polovico pa na davčne prihodke. »Poleg dviga DDV na največ 25 odstotkov, ki bi moral biti izrazito kratkoročne narave, bi čim prej poskusil uvesti davek na nepremičnine in davčne blagajne, ki bi vsaj delno zajezile sivo ekonomijo. Pri izdatkih pa kratkoročno obstaja možnost zmanjšanja materialnih stroškov in delno mase za plače javnih uslužbencev, medtem ko bi bilo na srednji rok treba nujno izvesti plačno reformo, centralizirati javna naročila, uvesti sistematično merjenje učinkovitosti in uspešnosti delavcev v javnem sektorju, zmanjšati stroške delovanja lokalne samouprave z njeno reformo, reorganizirati delo javnega sektorja, izvesti celovito zdravstveno reformo in ne nazadnje tudi ostrejšo pokojninsko reformo in reformo trga dela.«
Osebno bi bil dr. Aristovnik takoj za znižanje plač, če bi bilo selektivno in bi temeljilo na strokovnih izračunih. Kajti profesor ocenjuje, da smo pri spodnji meji plač v javnem sektorju že skoraj dosegli dno. »Samo poglejte povprečno plačo policista, medicinske sestre ali pomočnice vzgojiteljice v vrtcih. Tudi povprečna plača mladega zdravnika, profesorja na fakulteti ali sodnika je na družbeno spodnji sprejemljivi ravni. Ali se zavedamo, da s tem ustvarjamo idealne okoliščine za razcvet korupcije in sive ekonomije na srednjih in nižjih ravneh javnega sektorja?« Če bo vlada maso plač zniževala predvsem z odpuščanji, pa se dr. Aristovnik sprašuje, po katerih kriterijih. »Bomo spet prisilno upokojevali starejše na račun povečanja bremena pokojninske blagajne? Ali pa mlajše, ker bo to najceneje in najmanj škodljivo z vidika odpravnin? Ob vsem tem pozabljamo, da so javni uslužbenci tako davkoplačevalci kot tudi potrošniki, tako da bo znižanje javne porabe vodilo tudi v znižanje javnih prihodkov prek nižje vplačanih davkov in bo neto javnofinančni učinek verjetno zanemarljiv.«
