Ali se lahko nekdo, ki je ogoljufal pol Slovenije, svojih dejanj pa ne obžaluje, prelevi v poklicnega zagovornika resnice in pravice? Odvetniška zbornica je sklenila, da to ni mogoče, in nesojenemu računalniškemu prvaku M. R. odrekla vpis v odvetniški imenik. Odločitev, ki jo je že pred časom potrdilo tudi sodišče, je svojevrstni epilog afere, ki je več kot desetletje polnila časopisne in spletne strani.
V zgodovino goljufij poosamosvojitvene Slovenije se je afera, v kateri je sodeloval odvetniški kandidat M. R., nedvomno zapisala kot ena najodmevnejših in najzabavnejših. Samooklicanemu genialcu je namreč uspelo pretentati vse resne slovenske medije, tri šolske ministre (Slavka Gabra, Lucijo Čok in Lovra Šturma), MOL, predsednika države Milana Kučana in najmanj dve podjetji, tudi ugledni Hewlett-Packard. Dobro se je afera iztekla vsaj, kar zadeva državni proračun. Leta 2001 je namreč M. R. vrnil vseh 13 milijonov tolarjev z obrestmi vred (skupno okoli 58.000 evrov) in tako poravnal svoj dolg do sponzorjev te edinstvene goljufije.
Afera se je zapletla in »odpletla« prav po zaslugi Dnevnika. Leta 1997 smo prvi – a ne edini – poročali, da je nadarjeni dijak zmagal na evropskem računalniškem tekmovanju. Ravnatelj elitne ljubljanske gimnazije nam je tedaj ponosno potrdil, da gre za njihovega dijaka in da mu je pot na izobraževanje v Avstralijo res plačala slovenska firma Hermes SoftLab. Ni bilo razloga, da mladeniču ne bi verjeli, da bi rad zmagal še na svetovnem tekmovanju leta 2000, za kar potrebuje pomoč sponzorjev... Alarmni zvonci so na Dnevniku glasno zazvonili leta 1998, ko se je nesojeni zmagovalec, tedaj že študent prava, znova oglasil, tokrat s prošnjo, da bi mu pomagali pri dodatnem nabiranju sponzorskih sredstev. Za knjige, računalniške programe ter izobraževanje v Ameriki, Avstriji in Italiji je namreč nameraval zbrati kar 12 milijonov dolarjev (ne tolarjev!).
A vse številnejših sumov tedaj še nismo mogli ali znali dokazati – o mladeniču ni navsezadnje nihče podvomil niti na šolskem ministrstvu, kjer je že iztržil 15.000 dolarjev. M. R. je tako »zmagal« še v drugo, v Braziliji leta 2001. Tu pa se je prvaku naposled zalomilo. Dnevnik je razkril, da ima spletna stran podjetja, ki naj bi organiziralo tekmovanje, sila čudne lastnosti: vzpostavljena je bila nekaj dni pred tekmovanjem, spreminjana je bila po slovenskem lokalnem času, spletne povezave na njej niso delovale. Poleg tega o tekmovanju niso poročali v nobenem časniku, na nobeni brazilski univerzi, tudi firma Hewlett-Packard, ki naj bi mu čestitala med prvimi, o tem ni vedela nič... Mediji so nato kar tekmovali, kdo bo razkril več podrobnosti goljufije stoletja.
Povrnil prigoljufani denar
Zanjo ni bil M. R. nikoli obsojen. Okrožno državno tožilstvo v Ljubljani je po izdelavi izvedeniških mnenj, ki so izključevala kazensko odgovornost v času storitve, odstopilo od pregona, M. R. pa je, kot rečeno, povrnil prigoljufano vsoto denarja. A afera se s tem ni končala. Mediji so se še večkrat razpisali o M. R.: ko je na pravu diplomiral – na fakulteti ga ni namreč doletela nobena kazen; ko je začel opravljati dveletno pripravništvo na sodišču in ko je od vlade (natančneje od ministra Erjavca) leta 2006, ko je delal v pisarni Mira Senice, dobil dovoljenje za stečajnega upravitelja. Nato se je M. R. želel podati še v odvetniške vode, kar pa mu, kot rečeno, ni uspelo. Zbornica je zavrnitev vpisa utemeljila na določilih zakona o odvetništvu, po katerem se v imenik ne vpiše predlagatelja, ki ni vreden zaupanja za opravljanje odvetniškega poklica oziroma za katerega je mogoče utemeljeno sklepati, da ga ne bo opravljal pošteno in vestno. Zbornica je namreč med drugim ugotovila, da M. R, »pri katerem ni več opaziti nobenih bolezenskih znakov«, svojih nemoralnih dejanj ne priznava in ne obžaluje. Izjavil je celo, da v svojem življenju ni »še nikoli nikogar okradel ali ogoljufal«. Takšen nekritičen odnos do družbeno nesprejemljivega dejanja pa je za zbornico – in sodišče – pomenil zadosten dokaz, da za opravljanje odvetniškega dela ni primeren, četudi za sporna dejanja ni bil obsojen.
Prav dosti podobnih primerov odvetniška zbornica v minulih letih ni obravnavala, saj so ob že omenjenem primeru v zadnjih petih letih le še enemu kandidatu zavrnili vpis v imenik odvetnikov, ker naj ne bi bil vreden zaupanja, čeprav bi morali biti po mnenju nekaterih naših sogovornikov iz odvetniških vrst pri tem še bolj rigorozni. Toda v zvezi s tem določilom imajo na zbornici precej zvezane roke, zatrjuje nekdanji predsednik odvetniške zbornice Miha Kozinc. »Kadar denimo neki kandidat izpolnjuje formalne pogoje za vpis med odvetnike in že vnaprej veš, da bodo z njim težave, nimaš prav nobenega formalnega razloga, da mu preprečiš vpis,« pravi Kozinc in dodaja, da imajo resnici na ljubo včasih težave tudi s tistimi odvetniki, pri katerih jih ne bi nikoli pričakovali.
Pomembno vedenje v poklicnem in zasebnem življenju
Podobno razmišlja tudi aktualni predsednik odvetniške zbornice Roman Završek, ki pojasnjuje, da je utemeljevanje ocene, ali je kandidat vreden zaupanja za opravljanje odvetniškega poklica, zahtevno in obsežno: »Zahteva namreč konkretno oceno in utemeljitev, zakaj določene lastnosti in dejanja osebo delajo neprimerno za ta poklic.« Glede na zakon o odvetništvu zaupanja ni vreden kandidat, ki je bil obsojen za takšno kaznivo dejanje, zaradi katerega je moralno nevreden za opravljanje odvetniškega poklica, pa tudi tisti, ki se vede in ravna tako, da je mogoče utemeljeno sklepati, da ga ne bo pošteno in vestno opravljal, kar je pretehtalo pri M. R. O pomenu osebne primernosti za delo advokata govori tudi kodeks odvetniške etike, po katerem je za uspešno opravljanje poklica pomembno tako obnašanje odvetnika v javnosti, pri delu, kot tudi v zasebnem življenju.
Pri preverjanju kandidatov so po Kozinčevih besedah na zbornici pozorni predvsem na njihovo dotedanje življenje, ki bi moralo biti takšno (tako poklicno kot zasebno), da je mogoče sklepati, da bodo delo opravljali v nekih običajnih okvirih odvetniške etike. Ob tem nekdanji šef zbornice priznava, da je bilo takšno preverjanje precej bolj enostavno v časih, ko je bilo odvetnikov manj kot 300, medtem ko je danes, ko jih je več kot 1500, to precej težje. Zato tudi ne skriva, da se po njegovi oceni v današnjih časih premalo energije vlaga v to, da bi odvetnike priučili etičnosti tega poklica. »Čeprav je morda v zadnjih letih, ko na izpitih preverjajo tudi znanje kandidatov o etiki, malo bolje, bi morali tej problematiki vseeno posvečati še več pozornosti,« brez dlake na jeziku dodaja Miha Kozinc.