Organizacija za ekonomsko sodelovanje in razvoj (OECD) je ta teden izdala poročilo o negativnih vplivih dohodkovne neenakosti na gospodarsko rast. Zaradi naraščajoče dohodkovne neenakosti so bile nekatere razvite države (Mehika, Nova Zelandija) ob kar deset odstotnih točk BDP v minulih dveh desetletjih. Švedska, Finska, Norveška, ZDA in Velika Britanija pa so bile ob petino rasti BDP. Le v Španiji, na Irskem in v Franciji so raziskovalci zaznali zmanjšanje dohodkovne neenakosti in s tem pozitiven vpliv na rast BDP. Kot pomemben kanal, skozi katerega naj bi dohodkovna neenakost manjšala gospodarsko rast, pa navajajo predvsem ovire pri dostopu do izobraževanja, tako po kakovosti kot trajanju izobraževanja med tistimi z nižjimi dohodki.
V Sloveniji negativnega vpliva ni pričakovati
Za Slovenijo v OECD izračunov niso opravili, saj, kot je pojasnil glavni avtor poročila Federico Cingano, za Slovenijo ne premorejo dovolj dolgih serij podatkov. Podatki so na voljo zgolj od leta 2004 naprej. »A glede na to, da dohodkovna neenakost v Sloveniji ostaja precej stabilna od leta 2004 do leta 2011, pri 24,6 točke po Giniju, glede na rezultate študij ni pričakovati, da bi imela dohodkovna neenakost v prihodnje negativen vpliv na gospodarsko rast,« ocenjuje Cingano.
Ugotovitev, da dohodkovna neenakost negativno vpliva na rast, sama po sebi ni presenetljiva, saj so to dokazovali že številni ekonomisti. Je pa hkrati treba opozoriti, da so mnogi ekonomisti dokazovali tudi prav nasprotno – da ima dohodkovna neenakost pozitiven vpliv na gospodarsko rast. Presenetljivo pa je, da v OECD zdaj pravijo, da je za rast slabo vsakršno povečanje dohodkovne neenakosti, tudi z relativno nizkih ravni, kot na primer velja v Sloveniji.
Po nekaterih ekonomskih teorijah naj bi namreč negativen učinek neenakosti nastopil pri določenem pragu. Poenostavljeno povedano, možnost nagrade v obliki višje plače nas motivira, da delamo več, kar seveda prinaša višjo gospodarsko rast. V določeni točki pa naj bi dohodkovne razlike začele povzročati škodo, na primer socialne nemire, manjšo dostopnost ljudi iz nižjih dohodkovnih razredov do izobraževanja in posledično do bolje plačanih služb, manjšo medrazredno mobilnost in tako dalje.
Škoduje vsakršna neenakost
»Preverili smo, ali je učinek dohodkovne neenakosti nelinearen in se okrepi, ko je dosežen določen prag; čeprav se to sliši kot verjetna hipoteza, analize kažejo, da je učinek linearen. Povečanje neenakosti ima enak učinek na gospodarsko rast ne glede na začetno raven neenakosti,« je pojasnil Cingano, a hkrati dodal, da ima ta ugotovitev svoje omejitve, saj se analize nanašajo na vzorec razvitih držav in trende v neenakosti v slednjih. Če bi vključili še države v razvoju, bi bili lahko rezultati tudi drugačni.
Takole so sicer zapisali v poročilu: »Učinek na rast je enak ob povečanju Ginijevega količnika z 20 na 21 točk in ob povečanju s 40 na 41 točk.« Če zgornjo ugotovitev pripeljemo do ekstrema, bi lahko rekli, da je vsakršna dohodkovna neenakost škodljiva za dolgoročno rast BDP. Če smo provokativni, ali zgornja ugotovitev OECD pomeni, da bi bile za rast BDP najbolj idealne razmere popolne dohodkovne enakosti?
»Nikakor!« nam je odločno zatrdil direktor OECD za zaposlovanje, delo in socialne zadeve Stefano Scarpetta. »Da bi Ginijev količnik spustili na nič ni niti zaželeno niti izvedljivo. Tržno gospodarstvo je povezano z določeno stopnjo dohodkovne neenakosti, ki je potrebna za ustvarjanje pravih spodbud za ljudi, da prevzamejo tveganja, investirajo in da nagrajujemo nadarjene,« pravi Scarpeta in poudarja, da je bil njihov cilj povedati, da je rast neenakosti v OECD v zadnjih treh desetletjih negativno vplivala na BDP. »V državah z visoko dohodkovno neenakostjo je tako dovolj prostora za politike, ki bodo zmanjšale neenakost, ne samo zaradi socialnih, ampak tudi ekonomskih razlogov. Najbrž obstaja točka preloma, ko učinek dohodkovne neenakosti pozitivno vpliva na gospodarsko rast, a ga, kot pravi Scarpetta, njihova študija ni uspela jasno določiti.
V Sloveniji distribucija škodljiva?
Za slovensko socialno in ekonomsko politiko je zagotovo pomembno sporočilo poročila, da distribucija dohodka preko progresivnih davkov in socialnih transferjev na rast BDP ne vpliva negativno, kvečjemu je njen učinek nevtralen. Je torej Slovenija s svojim močno distributivnim davčnim sistemom in »plačno uravnilovko« že ves čas korak pred preostalim svetom? Cingano glede razmer v Sloveniji konkretnih komentarjev ni imel, kot že rečeno, zaradi manjka podatkov. Sicer so skušali ugotoviti tudi, ali obstajajo kakšne razlike med podskupinami držav z različno ravnjo razvitosti, glede na geografski položaj in institucije, vendar predvsem zaradi majhnosti vzorca niso prišli do omembe vrednih rezultatov.
Odgovor se morebiti skriva v študiji Mednarodnega denarnega sklada, objavljeni februarja letos. Raziskovalci so v nasprotju s pravkar objavljenim poročilom OECD ugotovili, da ima prerazdeljevanje dohodka nad določenim pragom negativne učinke na gospodarsko rast. Ta prag naj bi bil pri 13 točkah Ginijevega količnika. Glede na to, da v Sloveniji tržni Ginijev količnik po zadnjih podatkih OECD presega 40 točk, po izračunih Svetovne banke pa dosega celo 47 točk, je jasno, da Slovenija z davki in socialnimi transferji prerazporeja bistveno več dohodka, kot pa bi bilo ekonomsko zaželeno.
Vprašanje je zagotovo provokativno, saj v Sloveniji raziskovalci in gospodarstvo opozarjajo, da so prav nizke plače visoko izobraženih ljudi, visoka obremenitev plač z davki in prispevki ter nestimulativen plačni sistem v raziskovalni sferi odgovorni za počasno prestrukturiranje gospodarstva in s tem za nižjo gospodarsko rast. Poročali smo tudi, da statistika zadnjih let nakazuje na beg možganov iz Slovenije prav zaradi plačne uravnilovke. Ali, kot pravi Scarpetta, glavno sporočilo njihovega poročila je, da imajo ljudje s slabšim socialno-ekonomskim ozadjem manj možnosti za vlaganje v izobraževanje in za razvoj sposobnosti. »Sposobni morajo biti nagrajeni, ampak možnosti za razvoj talentov pa bi morali imeti vsi enake,« zaključuje Scarpetta.
