Mihi Lobniku, soustanovitelju društva Legebitra in koordinatorju referendumske kampanje za družinski zakonik, je na nedavnih državnozborskih volitvah zmanjkalo le 40 glasov, da bi bil izvoljen. Čeprav ni član Zavezništva Alenke Bratušek, se je za poslanski mandat potegoval na njeni listi; poudarja, da je imela edina od vseh strank dovolj poguma, da kandidira deklariranega geja. Ker mu ni uspelo postati poslanec, Slovenija tako še vedno sodi med države, v kateri politično izpostavljeni ljudje niso pripravljeni javno razkriti svoje istospolne usmerjenosti: na visokih političnih mestih razkritih gejev in lezbijk namreč ni.
SD in Cerarjevi stranki Lobnik ni bil po volji
Lobnik obžaluje, da mu ni uspelo zbrati potrebnih glasov. Prepričan je, da bi kot poslanec lahko pomembno prispeval k odpravljanju zakonske in simbolne diskriminacija gejev in lezbijk v Sloveniji. Kar zadeva zmagovalno stranko SMC in njen odnos do vprašanja pravic istospolnih, upa, da je bil govor Mira Cerarja o čakanju na družbeni konsenz le predvolilna taktika za pridobitev večine. »O pravicah manjšine v nobeni demokratični družbi ne odloča večina, in konsenz ni nič drugega kot to. To je tako, kot da bi fant in dekle morala spraševati svoje sosede in krajevno skupnost, ali lahko spita skupaj oziroma osnujeta družino. Pri dveh neuresničenih odločbah ustavnega sodišča je 'čakanje na družbeni konsenz' lahko samo in izključno fraza, ki je všečna desnim volilcem,« je kritičen Lobnik. Da med kampanjo ni bilo nobene polemike o družinskem zakoniku, krivi tudi medije, ki so mu v predvolilni kampanji namenili en sam intervju, in za katere pravi, da so se, podobno kot politika, od vprašanj, ki zadevajo istospolne, distancirali. In prav zato, ker nobena stranka te teme ni postavila v jedro svojega programa, je o kandidaturi sploh začel razmišljati, zatrjuje.
ZaAB ni bila edina stranka, s katero se je Lobnik skušal dogovoriti o svoji kandidaturi za poslanca, toda njegov predlog za kandidaturo sta zavrnili tako SD kot stranka Mira Cerarja. Zadnja mu je sicer pisno obljubljala sestanek, do katerega pa potem ni prišlo. In zakaj pravzaprav slovenski parlament tudi leta 2014 nima poslanca, ki bi bil deklarirano istospolno usmerjen, kar je v odprtih družbah in razvitih državah že nekaj povsem vsakdanjega?
»Koliko pa je gejev in lezbijk, ki si upajo biti glede svoje usmerjenosti odkriti? Seveda so tudi v naši politiki geji in lezbijke, a niso razkriti. Sicer pa to, da je nekdo gej ali lezbijka, da to pove in kandidira, še zdaleč ni dovolj. Gre za to, za kaj se kdo na področju pravic GLBT zavzema. To področje se razvija prepočasi; tako stanje je tudi posledica klime v določenih strankah, ki odkritim lezbijkam in gejem večinoma ne omogočajo enakopravne participacije ali pa se tej temi iz preračunljivosti raje izogibajo,« pojasnjuje Lobnik in v šali dodaja, da ne ve, kdo so bili njegovi volilci, saj mu 42.090 pripadnikov gejevske skupnosti ni javilo, koga so volili.
V ZDA so razkriti geji tudi republikanci
O tem vprašanju natančneje razmišlja sociolog Roman Kuhar, ki trdi, da bi lahko na prvo žogo rekli, da se skupnost LGBT nagiba k levim političnim strankam, saj so njihove »naravne zaveznice«, čeprav te v zadnjih nekaj letih niso kaj dosti naredile za enakopravnost gejevske skupnosti. Tisti posamezniki in posameznice, ki so si prizadevali za enakopravnost istospolnih, so vedno znova naleteli na homofobijo znotraj svojih lastnih strank, kar je bila tudi prva ovira pri sprejemanju družinskega zakonika, poudarja Kuhar.
»Vsekakor bi bilo napačno trditi, da skupnost LGBT voli izključno leve stranke. Navsezadnje v desnih strankah v Sloveniji deluje kar nekaj gejev in lezbijk, ki niso javno razkriti. Nekaterim je pomembnejše kot spolna usmerjenost kaj drugega, na primer verska pripadnost. Skupnost LGBT je heterogena, tako kot splošna populacija. V ameriški skupnosti LGBT se šalijo, da je biti gej in republikanec oksimoron, bistroumni nesmisel, a dejstvo je, da imajo republikanci v svojih vrstah veliko gejev, tudi razkritih. Letos se na primer za sedež v kongresu potegujejo trije razkriti geji, ki so republikanci,« pojasnjuje Kuhar. Po njegovih spoznanjih je šla letos glavnina glasov gejev in lezbijk Združeni levici in ZaAB. Slednji prav zaradi kandidature Mihe Lobnika, ki jo je zaradi »skoraj izvolitve« označil za prvo realno v zgodovini Slovenije. K temu dodaja, da smo imeli Slovenci prvega razkritega geja že na prvih demokratičnih volitvah leta 1990 na Listi novih družbenih gibanj. To je bil dr. Bogdan Lešnik, začetnik gejevskega gibanja pri nas.
»Kandidature Janoša, Isteniča, Greifove in Lobnika napovedujejo čas, ko razkrita spolna usmerjenost ne bo več ovira za vstop v politiko. Manjšinam vsekakor pomaga, če imajo v parlamentu svojega člana, ki razume in pozna probleme, s katerimi se ta manjšina spopada,« je prepričan Roman Kuhar.
