Kot osemletna deklica se je zaradi navdušenja svojega brata pridružila gasilcem. Ženskih vzornic v gasilstvu takrat ni imela. Sama je bila ena izmed pionirk, ki je orala ledino ženskega pohoda v moško domeno, čeprav se tega takrat verjetno sploh še ni zavedala. »Premami te to, da pri gasilcih dobiš družbo svojih vrstnikov. Ostaneš pa zato, ker se počutiš dobro. Lahko greš ven in predstavljaš gasilce, pridobiš na kolegialnosti,« pravi Težakova. Njena pot v prostovoljnih gasilcih se je začela v vrstah pionirčkov. Po opravljenih gasilskih krožkih se je pri 14. letih vrnila h gasilcem in to po trimesečnem usposabljanju kar v mentorsko vrste. Dve leti pozneje se je še s certifikatom dokončno vpisala med uradno usposobljene gasilske mentorice. »Dobiš zagon in se lotiš raznih specializacij,« pripoveduje.
Nekoč pionirka, ki je poslušala predavanja starejših o gašenju in drugih veščinah gasilcev, je sama začela poučevati mladino. Njene vrstnice so bile presenečene, ker se je pridružila gasilcem. A ne dolgo. Za gasilstvo je uspela navdušiti tudi svoje prijateljice in sestrični, ki sta sedaj že prav tako aktivni članici v prostovoljnega gasilskem društvu Postojna. »Všeč mi je, da sem drugačna kot ostali. Nekatere plešejo, trenirajo kakšen šport, jaz sem pa gasilka,« pravi 24-letna Težakova, po poklicu sicer medicinska sestra.
Najtežje intevencije, ki se je v svoji nepoklicni karieri gasilke spomni, je bilo odpravljanje posledic močne štiridnevne burje. Pokrivati je bilo treba odpihnjene strehe in žagati padla drevesa na cesto, vse to pa ob mrzli burji, ki je brila po Vipavski dolini. »Ko plezaš po lestvi, ne čutiš rok in dobiš ozebline. Za gasilca je pomembno je, da si dobro fizično pripravljen,« pravi in se spominja, kako je bilo med gašenjem požara na Sveti gori na vrh potrebno spraviti veliko cevi. »Če nisi fizično pripravljen, tega ne zmoreš.«
Sedaj vodi brezplačen gasilski krožek Prostovoljnega gasilskega društva Nova gorica. Vsak petek se njej in njenim kolegom pridruži okoli 25 otrok. Mlajši pionirčki med sedmim in enajstim letom v »šolske klopi« sedejo za eno uro, starejši od 12. do 15. leta pa za poldrugo uro. V desetih letih se je nabralo že kar lepo število otrok, ki jih je Težakova podučila v osnovah gasilstva. »Koliko otrok je šlo skozi moje prste, ne vem. Nikoli nisem štela. Sem pa ponosna, da sem sedem otrok od njihovih začetkov pripeljala do gasilcev,« žari od zadovoljstva.
