Brežice. Medtem ko so v Brežicah leta 2002 na precej skromen način obeležili 680. obletnico prve omembe kraja v pisnih virih, se bodo nekoliko bolj potrudili letos, ko se bodo spomnili 18. maja 1353, ko je salzburški škof Oton s podpisom listine kraju dodelil mestne pravice. Natanko na 660. obletnico tega dogodka nameravajo za ceno vsega 1500 evrov med zidove mestnih objektov ter na ulice z vrsto prireditev privabiti čim več obiskovalcev in s tem poudariti turistično usmerjenost kraja, ki ga nekateri zgodovinski viri umeščajo še dlje v preteklost, kot je mogoče zaslediti v najdenih pisnih virih.
Prve omembe prednika sedanjega brežiškega gradu namreč nosijo letnico 1249, zgodovinarji pa so prepričani, da so bili bregci nad reko Savo (od tod izvira tudi današnje ime mesta) poseljeni že dosti prej. Kakor koli, tudi ob upoštevanju uradnega datuma podelitve mestnih pravic veljajo Brežice za najstarejše mesto v spodnjem toku reke Save, merjeno od izliva Savinje pri Zidanem Mostu, ter za najjužnejše mesto na Štajerskem. Omenjeno listino danes hranijo v mestnem muzeju avstrijskega Gradca, Brežičani pa si letos bolj kot kdaj koli prizadevajo, da bi jo poslej hranili v svojem domačem pokrajinskem muzeju, ki deluje za zidovi mogočnega gradu. Ta po februarski odločitvi sodišča ostaja v lasti Brežic, država pa bo drugi stranki v postopku, potomcem nekdanjih lastnikov iz plemiške družine Attems, izplačala del odškodnine na račun po koncu 2. svetovne vojne neupravičeno odvzetega premoženja.
Mesto je bilo v preteklosti narodnostno razklano na dvoje
Že to, da Brežičani, kot smo uvodoma omenili, omenjajo kar dve častitljivi obletnici, kaže na zanimivo in razgibano zgodovino kraja, ki je nekoč kot vojaška utrdba igral pomembno vlogo ob trgovski poti med Črnim in Jadranskim morjem. Obrambno vlogo so Brežice igrale vse do konca turških vpadov v prvi polovici 16. stoletja, vmes in zatem so mestne stavbe in sam grad goreli od bakel najmanj dveh silovitih kmečkih uporov. V novejši dobi in vladavini habsburške monarhije je bilo v mestu vse bolj slišati nemščino, saj so se bogatejši in vplivnejši meščani nemških korenin v drugi polovici 19. stoletja načrtno lotevali germanizacije mesta. V času pred 1. svetovno vojno so v Brežicah tako odprli nemško šolo ter nemški narodni dom Deutches heim, ki še danes velja za najbolj slikovito mestno stavbo, v kateri delujeta okrajno sodišče in zemljiška knjiga. V odgovor na načrtno germanizacijo je slovenski del meščanov tistikrat zgradil slovenski narodni dom s knjižnico in čitalnico ter prostori za slovenske politične stranke ter različna društva, vendar jim nemške premoči s tem ni uspelo docela izničiti. V nekem obdobju pred prvo svetovno vojno je prišlo do prekinitve vsakršne komunikacije med nemškim in slovenskim prebivalstvom mesta.
Staro jedro skoraj brez stanovalcev
Obiskovalci Brežic danes takšne in drugačne zgodovinske podrobnosti lahko izvedo iz vsebin štirijezičnih informacijskih stolpičev, ki so jih po opravljeni temeljiti prenovi starega mestnega jedra ob koncu preteklega desetletja postavili pred domala vsako starejšo in znamenito stavbo. »Ocenjujem, da smo doslej za oživitev mesta storili veliko, veliko nalog pa nas še vedno čaka,« pravi etnologinja Alenka Černelič Krošelj, predsednica Društva za oživitev mesta Brežice, ki bo letošnje praznovanje 660. obletnice dodelitve mestnih pravic organiziralo skupaj z občinsko upravo in mestno krajevno skupnostjo. Černelič-Krošljeva nam je zaupala, da si v društvu med drugim v staro mesto jedro poleg obiskovalcev prizadevajo vrniti tudi stalne stanovalce, teh je danes malo, ter napolniti lokale, ki po gradnji trgovskih centrov na obrobju mesta zevajo prazni. »Veliko si obetamo tudi od načrtovane gradnje brežiške hidroelektrarne, ko naj bi zahodna in južna fasada mesta zasijali v novi podobi,« dodaja Černelič-Krošljeva.
Brežičani upajo, da se bo ob gradnji elektrarne ponudila priložnost za poseg v brežiško podzemlje, o katerem krožijo različne skrivnostne zgodbe. Gre za sistem podzemnih rovov, ki so nekoč menda služili za povezavo trgovcev z rečnim pristaniščem na zahodnem delu mesta, kjer je nekoč tekla reka Sava. Eno največjih ovir pri odpiranju skrivnostnega podzemlja z vhodom nasproti župnijske cerkve predstavlja zagotavljanje potrebnega denarja za obnovo ter razdrobljeno lastništvo parcel, pod katerimi potekajo rovi, katerih dolžine in smeri so bolj kot ne predmet ugibanj.